Vidim jih. Brez števila so. Veliko jih je.
Vidim eno, poslednji njen lesk.
Ko se je utrnila, sem videla.
Nikogar nisem videla, da bi za njo žaloval.
Nihče ji ni dal imena.
Nihče ji ni postavil nagrobnega spomenika.
Koliko sekund je bilo potrebnih,
da se je razletela na kose?
Tipala me je z zasanjanimi prsti
še stoletja potem, ko je ni bilo več.
Jaz gnetem njeno snov
in jo gledam iz daljave. Njen spomin.

Stisnjena je bila v svetlobo svojega telesa.
Kam se je razbežala v neskončni mreži odtisov?
So morda moje oči iz njenih svetlobnih valov,
sem morda njena duša,
ki hoče pobegniti skozi moje telo?
Njeni svetlobni valovi mi prihajajo v prsni koš,
skozi žilo utripalnico v srce.
Je mar v vrtincu zvezdnega prahu še spomin,
da sem ženska. Zastaja mi dih.
Čutim posebne spektralne črte v tkivu,
ki mi zarisujejo občutke, da sem naseljena
v zrcalu zvezde, v njenem siju, ki se je naložil
skoz skrito rano bolečine v moje telo.
Nekaj se res dogaja! Je mar to ljubezen?
Na mesto, da bi razmišljala o nepremičnih stvareh časa,
razmišljam o trenutku, ki se je kot spomin naselil vame.
Tako je, kot bi razmišljala o arhetipski legi spomina
na tiste, ki sem jih ljubila in so me za vedno zapustili.