(Iz cikla pesniška zbirke Gorečka)

Oštevilčeni sedeži, parter, čakajoči gledalci.
Odrske luči. Zalet duše. Zamaknjenost.
Gubanje in padanje svile med nitmi kostumov.
Trakovi plapolajo in ovijajo veščine duha in jezika.
Roke postoterijo gibe proti občinstvu.
Trgajo s sebe devištvo, materinstvo, ljubezen
in neupogljive strasti, mehčajo obraze
in kapilare vesti, gospodarijo z ognjem,
klešejo in kopljejo v sebi nedotakljivo
z dotikanjem ranljive golote.

Aplavz.

Sprejemanje penečih napitkov z okusom
neprecenljivega nektarja iz duše.
So prvine, ki dokazujejo razdelitve, naklone
in prelome snovi. Nekaj kar noče umreti,
hoče kliti iz zemlje, iz trave, iz semen.

Njen nasmešek izpred mnogih let
se razpreda kot sij skozi bežeči oblak spomina,
kakor krik samote, zapreden v nenehni boj,
ki se ne more več izreči s tišino.

Je kot rumeno cvetje drenovega drevesa,
ki prepreda z zlatom dan in raztaplja besede
v govorico zemlje. Je vzklik vetra, apel na mir
in molk, ki govorita drevesu naj diha, drhti,
plapola odznotraj in naj se odžeja v koreninah.
Drenova vejica je znamenje velikega obreda.

Vstopi naj roka, preoblečena v svilo dotika
skozi gib hvaležnosti iz spomina v njeno srce.
Vse je, kakor je bilo, razen utripanja.
Srce se odpira in kaže novo upanje v brezkončju,
ki žari s patino spomina nanjo.