NEMASTE. To je zdaj novi pozdrav, saj sem prispela včeraj, po 37 urah vožnje v Kalkuto. Na prvi pogled je to zelo veliko, precej umazano mesto, polno revežev, ki pa ne prosjačijo tako kot v Putapartiju. Zelo veliko ljudi spi na ulici, pokriti so z kako krpo ali kartonom.zjutraj pa se kar na ulici umijejo in postavijo svojo "trgovino" ali karkoli že počnejo.Veliko je rikš, to so kot mala kočija, kjer lahko dva sedita in človek te vozi kamor pač želiš in to nekateri bosi tečejo in vlečejo po vročem asfaltu. Nastanila sem se v enem starem hostlu Red Army, kjer nas je polno popotnikov,je zelo poceni in čist. V sobi nas je 6 in skoraj vse delamo v misijonu Matere Tereze.

Tudi jaz sem danes šla prvič delat. Ne morem vam povedat kako to vse laufa. Tam so vedno sestre matere Tereze in vsak dan pridemo tudi volonterji iz celega sveta. V bolnici je okrog 100 ljudi, tistih najbolj revnih in najbolj ubogih. Tam kar začneš delat, prat perilo, posteljnino ali posodo, jih kopaš, umivaš masiraš. Danes je nedelja zato smo imeli mašo v angleščini, potem pa smo jih nahranili, očistili in se poslovili, saj smo danes tudi mi dobili kosilo, ker je nedelja.

To so zelo bolni ljudje, z odprtimi ranami, podhranjeni. Toda sem te žene začela masirat, jih božat jim peti hare ram, ram začele so počasi peti tudi one saj so to nekoč pele.Ena je znala celo angleško in ji je bilo všeč ko sem začela peti po angleško Hapy brthday. Potem sem vsaki podarila tudi objem, tako so bile srečne. Moram vam pa povedat, da v tej bolnici ni nobenega duha po komer koli, saj se vse čisti in ljudi vsak dan kopa. Zelo je zanimivo da je največ volonterjev zelo mladih. Ko začutiš te ljudi kako sprejemajo to brezpogojno dajanje, se ti srce samo še bolj odpira in se več daješ. To je bil moj prvi delovni dan v Kalkuti.

Ko smo zjutraj z Vuko , to je ena gospa iz Splita šle na delo, je ona na ulici preoblekla nekega možakarja, ki je imel čisto strgano majico. Bil je nepopisno hvaležen. Včeraj sem večerjala kar na ulici pred hostlom, ker eden tu kuha vse sorte hrane in jaz sem jedla palačinko z banano in čokolado:): Večerjala sem z eno grupo iz Španije in bili so iz Valencije, kjer sem bila januarja. Drugače pa je zelo veliko tudi Japoncev.

Tako naj bo to za danes dovolj. Hvala vsem ki ste mi pisali, sem vesela vsake pošte, ne mi pa prosim forverdirat, ker tega ne odpiram, ker internet plačujem in to predolgo traja. IMAM VAS RADA in vam vsem in vsakemu posebej TOPEL OBJEM iz Kalkute.
NAMASTE!!

Pozitivke ekskluzivno objavljajo pisma iz Ireninega potopisa.

Kdo je Irena Žagar?

Irena Žagar iz Trbovelj, ki je sanjala: ko bom velika, bom šla v Indijo. Pri svojih 50 letih sem vzela star popotniški nahrbtnik in Lonely Planet, ter se s svojo angleščino iz osnovne šole, kajti v srednji sem imela nemščino, odpravila v Indijo k Sai Babi. Toda nisem ostala samo pri njemu, šla sem še malo naokrog in si pogledala znamenitosti, tako tudi lani in letos. Najprej k Babi in na koncu tudi. Tam je moje zavetišče, kjer se napolnim z ljubeznijo in mirom.