Preden utrujeno jutro pride,
preden sonce zlato vzide,
ne smem ostati prekrižanih rok,
moram nekaj ukreniti preden izgine pusta noč,
zvezd polno nebo bom narisal,
v vsako zvezdo njeno podobo bom vrisal,
nežno luno bom zbudil,
da zasveti kot ni nikoli prej,
moje srce ji bom ponudil,
luna te prosim, srce njeno kot moje ogrej.

Njena lepota z nobeno ni primerljiva,
ni kot nekatere vsiljiva,
potiho,skoraj neslišno prikrade se,
od tam več ne odide,
dokler v prsih bije srce.

Toda to noč,
sprehajala se bo mimo zaspanih zvezd,
objeta v zvezdnem prahu ležala bo sredi zvezdnih stez,
upam da se ji bom končno zapisal v kamnito srce,
kakšen prazen kotiček se bo našel nekje.