V Sloveniji je 1021 splošnih oziroma družinskih zdravnikov. Vajeni smo bili, da je bil izbrani družinski zdravnik "naš" človek, ki nas je pregledoval, pisal recepte, izdajal napotnice za specialistične preglede in nas napotoval v laboratorij. Vse to in še kaj seveda družinski zdravniki še vedno počno, ampak…

Družinski zdravnik ni (več) zlata ribica, ki bi izpolnjevala vse naše želje. Nad njegovim ravnanjem bedi strogo oko "plačnika", Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Samo za primer: če zdravnik v enem letu bistveno preseže število izdanih napotnic, mu ZZZS odtegne približno toliko denarja, kolikor ga potrebuje za mesec obratovanja ambulante. Kazen doleti tako koncesionarje kot zdravnike v zdravstvenih domovih. Zaradi racionalnejšega ravnanja se na družinske zdravnike večkrat jezijo predvsem starejši bolniki, ki so bili vajeni, da so tudi "brez" medicinskih indikacij dobivali napotnice za specialiste ali za laboratorij, če so si na primer želeli krvne analize. Družinski zdravniki opozarjajo, da se populacija stara. V nekaterih ambulantah imajo zato že več kot 60 odstotkov starejših od 60 let. Statistika pa razkriva, da so tudi mlajši precej bolehni, saj ima človek, starejši od 19 let, v povprečju nekaj manj kot dve bolezni. Zato se družinski zdravniki z ZZZS bojujejo za pravice pacientov, a hkrati opozarjajo, da smo bili pri nas zelo razvajeni, saj tako obsežnih zdravstvenih pravic nimajo nikjer v Evropi. Kljub temu pa obstaja seznam samoplačniških storitev. Tako moramo na primer plačati vse zdravstvene storitve, ki so posledica alkoholnega opijanja, po domače čiščenje želodca. Evre nas bo veljalo tudi zdravilo, ki je na "negativni" listi. Prav tako so v celoti naš strošek vsa cepljenja odraslih (gripa, klopni meningitis, cepljenja, potrebna zaradi potovanj) razen proti tetanusu. Doplačati ali plačati moramo medicinski tehnični pripomoček, če si izberemo takšnega, ki ni v okviru cenovnega standarda ZZZS. Manj težav imajo družinski zdravniki pri predpisovanju bergel ali invalidskih vozičkov, bolj se jezijo pri predpisovanju plenic: glede na jakost inkontinence in obseg pacientovega pasu morajo izbirati med 14 vrstami plenic. K izbranemu zdravniku lahko pridemo, kolikor pogosto želimo. Vendar moramo svoje želje (na primer laboratorij), ki po mnenju našega izbranega zdravnika glede na naše zdravstveno stanje niso potrebne, plačati iz lastnega žepa. To nas doleti tudi, če obiščemo zdravnika, ki ni naš osebni zdravnik, ali dežurno službo, pa to ni bilo nujno potrebno. Družinski zdravniki se temu določilu zaradi konfliktov z bolniki izogibajo. Namesto tega so že leta 2004 zaman predlagali enotno simbolično plačilo v dežurnih ambulantah, ki bi ga zares bolnim vrnili. Izkazalo se je namreč, da so dežurne ambulante prenatrpane, a je le 30 odstotkov primerov zares nujnih. Naš osebni zdravnik pa se nam za zaupanje lahko tudi zahvali. Specialistka družinske medicine je povedala, da je to možnost izkoristila nekajkrat v 30 letih delovne dobe. Z dovoljenjem zdravniškega konzilija je odslovila človeka, ki sta poneverila datume in si na lastno pest podaljšala bolniški stalež. www.dnevnik.si