Otroci z materami so nastanjeni za rešetkami Centra za tujce,
očetje pa so nastanjeni v Azilnem domu.

Počutimo se kot v zaporu, kamor koli se obrnemo, so rešetke in policisti. Vsi so prijazni, a za otroke tu ni dobro," pravijo Romi z družino ki živijo v Centru za tujce pri Postojni. Čakajo, ali jim bo Slovenija dodelila azil. Med vojno smo bili v Nemčiji, otroka sta se tam rodila, ampak ne potrebujemo Nemčije, tu nam je všeč. Dajte nam priložnost, da zaživimo kot ljudje, da bova lahko delala in preživljala otroka, da bosta lahko hodila v šolo, skoraj moleduje mati od dveh otrok.
Otroka ,ki sta stara 8 in 10 let so jih ločili od moža in očeta, ki je nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani. Tukaj so vsi prijazni z nami, a ubija me, da so me ločili od moža. Poročena sva enajst let, od tega sva samo pet let živela skupaj. Vseeno mi je, v katero državo nas pošljejo, samo da bo za otroke varno in da bomo skupaj.

Otroka ,ki sta stara 8 in 10 let so jih ločili od moža in očeta, ki je nastanjen v Azilnem domu v Ljubljani. Tukaj so vsi prijazni z nami, a ubija me, da so me ločili od moža. Poročena sva enajst let, od tega sva samo pet let živela skupaj. Vseeno mi je, v katero državo nas pošljejo, samo da bo za otroke varno in da bomo skupaj.
V Bosno se nočem vrniti, tam nimam ničesar več. Živeli smo blizu Srebrenice, dogajale so se strašne stvari. Ne želim, da moji otroci vedo, kaj sem tam preživela. V Ljubljani sta šest mesecev hodila v šolo, veliko sta se naučila in sta se rada učila, potem pa so nas prepeljali sem.V Centru za tujce je bilo sredi tega tedna 48 ljudi, med njimi štiri ženske in osem mladoletnih otrok. Nekdanja vojaška pralnica je zdaj policijska ustanova, vrata med posameznimi oddelki so zaklenjena, na oknih so rešetke, policisti so uniformirani.
Smo represivna ustanova, a se vsi zaposleni trudimo, da bi tujcem čim bolj olajšali življenje. Organiziramo rekreacijo, posebno skrb namenjamo otrokom, vendar jih žal starši pogosto namenoma zadržujejo na oddelku. Bivalne razmere v centru niso slabe, spominja na mladinski hotel višje kategorije: hodniki so popleskani z rumeno barvo, posteljnina je nova, prebivalci lahko gledajo televizijo, si kuhajo kavo in se rekreirajo. Za otroke so uredili igrišče, na katerem so med našim obiskom,v družbi socialne delavke brcali žogo v gol.
V centru se vsak dan zvrstijo številne nevladne organizacije. Ob našem obisku je bila tam predstavnica Pravno-informacijskega centra, redno sodelujejo s Slovensko filantropijo, Jezuitsko službo za begunce, veliko so delali z društvom Mozaik. Družine imajo stalne dovolilnice za izhod in lahko center zapustijo po želji. Med Centrom za tujce in Azilnim domom ni veliko razlike. Le da smo mi policijska, Azilni dom pa civilna institucija.
Takoj ko ugotovimo, da tujci niso begosumni, ni zadržkov, da jim ne bi izdali dovolilnice za izhod. Vendar je Azilni dom v Ljubljani, tujci so tam, takoj ko stopijo čez prag, med ljudmi. Pred pragom Centra za tujce je nastajajoča industrijska cona. Nekaj sto metrov stran prvo naselje, Veliki Otok. Šele dober kilometer proč Postojna. Vaščani Velikega Otoka so ustanovi najprej nasprotovali, nato so se morali z njo strinjati, sprejeli pa je niso nikoli.