Pozdravljena Danaja!

Ne morem si kaj, da ne bi posvetila posebne pozornosti tvoji vizualni poeziji, ki krepi in radosti čustva bralca. Tako zelo je podobna tvojemu temperamentu. Rekla bi, da si kot pesnica grajena kot Mlada tarantela Mauricia Lemaitra, še bolj pa je poezija podobna stihom Eugena Gomingvera ali Vetru Arrigo Lora Totino (poeti vizualne poezije).

Nekatere tvoje pesmi se ne bere (npr. novoletna smreka). Pustiti je treba, da naredijo vtis. Besede so bolj zapažene po naključju. Besede se dotaknejo bolj bralčeve psihe in sprožijo niz odzivov. Čimbolj je psiha bogata, tembolj močni in globoki so odzivi. Tvoje vizualne pesmi govorijo več glasov, so predigra, zahteva da bralec sodeluje. Ob njihovi arhitetkturi mora napenjati vse svoje telo. Zmije in očisti ga. Vsaka beseda zasije kot sonce. Pesem ima v sebi glasbo, je kot glasbena plošča, kot magnetofon. Poezija ima tačke, krila, noge in lučke v očeh. Je kot meteor, sproži odmeve in pusti za sabo svojo prostornino.

Metaforika tvoje vizualne poezije se prelije še v barvno kompozicijo in doseže višek v karminu. Je kot monografija velike ljubezni. Tvoja karmin barva, v kateri prevladuje rdeča z malo karmezinaste barve (modro rdeče), je bila cenjena barva že v pradavnini. Bila je izraz intenzivnejše, polnokrvnejše s strastjo napolnjene lepote, naravnost »fanfara« življenja. Svetlobe ne moremo prejeti in teme nam ni treba dojeti, kajti med ljudi je prišlo že v davnih časih razodetje in barve so prišle na svet – modra, rdeča in rumena. Ko se sonce skloni k človeku na zemljo, postane na nebu rdeče. Modro primešana karmezinu nas drži v spoštovanju do skrivnosti in je barva onostranstva, rdeča pa je srednik med nebom in zemljo. Rdeča barva pomeni dušo in njen sedež v rdečem, v krvi.

Tvoja karmin barva nas popelje v zapleteno simbolično govorico in se kaže bogata in edinstvena, v svojem izžarevanju naravnost božanska. Simbolizira božji sijaj. Karminasta barva se prevesi v škrlatno, sinober barvo uničujočega neobvladljivega ognja v ljubezni. Svetloba ognja je simbol svete čistosti, skrbne ljubezni in končne zmage nad temo. Škrlatna barva je bila v visokih kulturah znamenje svetega gospodovanja. Že v rimskem cesarstvu je bila pridržana samo cesarju. Škrlat je božja barva. Rdeči škrlat predstavlja božje veličanstvo, vzvišenost, primešana modra pa prikazje razodevajočo modrost.

Tvoja vizualna poezija Danaja, ima sporočilno vrednost ne le v barvi, temveč tudi v ravnih črtah, ki kažejo gibanje duha v kozmos, v neskončnost. Tvojo poezijo bi označila kot verbalno arhitekturo. Bralca prestavi v kinetično stanje. Je usmerjena proti visokemu cilju, h gloriji nebeškega bivanja. Predstavlja vrata skozi katera odhajamo in se vračamo. Je visokofrekvenčna, včasih ji moramo celo dopustiti, da nam vzame ljubljeno osebno iz rok in jo prestavi v molk, v globoko premišljevanje. V njej sta visoko ločena v polarnem načelu samoodpovedovanje in velika predanost ljubezni, enormna kipeča čustva, hrepenenje, ki je tako veliko, da nima možnosti izstopa iz poezije. Črta mu utrjuje pot. Barva ostaja del pesnika, v njem se obnavlja na obredni način – vizualno in konkretno kot velik dogodek duše in srca.

Lep pozdrav
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]