Ne zanima ne, s čim si služiš kruh.
Rada bi vedela, po čem hrepeniš in ali si upaš sanjati,
da bi si izpolnil to srčno hrepenenje.

Ne zanima ne, koliko si star. Rada bi vedela, ali boš tvegal,
da te bodo drugi imeli za bedaka zaradi tvoje ljubezni,
zaradi tvojih sanj, zaradi pustolovščine tvojega življenja.

Ne zanima me, kateri planeti so v kvadratu s tvojo Luno.
Želim vedeti, ali si se dotaknil središča svoje bridkosti,
ali te je življenje s svojimi izdajstvi odprlo ali pa te je strlo
in si se zaprl, da te ne bi dosegla nobena bolečina več.
Rada bi vedela, ali lahko mirno obsediš z bolečino –
mojo ali svojo – ne da bi jo poskusil skriti, zabrisati ali odpraviti.


Vedeti hočem, ali znaš živeti z radostjo, mojo ali tvojo lastno,
ali lahko razposajeno plešeš in dovoliš, da te zanos preplavi
do konic prstov na rokah in nogah, ne da bi nas druge opominjal,
da moramo biti previdni in realni, da se moramo zavedati omejenosti človeškega bivanja.

Ne zanima me, ali je zgodba, ki mi jo pripoveduješ, resnična.
Rada bi vedela, ali si upaš razočarati drugega, da bi ostal zvest sebi;
ali lahko preneseš, da si obtožen izdajstva, ne da bi izdal svojo dušo;
ali si lahko nezvest in torej vreden zaupanja.

Vedeti hočem, ali lahko vidiš lepoto, vsak dan, tudi kadar ni ljubka,
in ali lahko napajaš svoje življenje iz njene navzočnosti.

Vedeti hočem, ali lahko živiš z neuspehom, svojim ali mojim,
ali še vedno obstojiš ob robu jezera in zavpiješ proti Lunini srebrnini: »Da!«

Ne zanima me, kje živiš in koliko denarja imaš.
Rada bi vedela, ali se po noči žalosti in obupa, izmučen in premražen
do kosti, lahko dvigneš in narediš, kar je treba, da nahraniš otroke.

Ne zanima me, koga poznaš, niti kako si se znašel tukaj.
Zanima me, ali boš pripravljen stati z menoj sredi ognja, ne da bi se umaknil.

Ne zanima me nit kje, niti kaj, niti pri kom si se učil.
Rada bi vedela, kaj te podpira od znotraj, ko je vsega drugega konec.

Rada bi vedela, ali znaš biti sam s seboj, in ali ti je res všeč družba.