Zakaj, Gospod, se čutimo bolj varne v preteklosti kot pa v prihodnosti?
Zakaj skoraj fizično občutimo bolečino, ko pozdravljamo leto, ki se izteka,
ko pa vemo, da nas čaka drugo, »novo«?
Zakaj imamo občutek, da smo nekaj izgubili, da je nečesa konec, da je nekaj umrlo,
ko pa vendar dobivamo, se bližamo cilju, vstajamo?
Z neko otožnostjo pravimo, da imamo leto »manj«, kot da bi cilj svoje poti pustili za hrbtom,
kot da bi naš najdražji prijatelj ostajal vsako leto za eno postajo bolj daleč in bi mi odpotovali v nasprotno smer.
Mar ne bi moralo biti ravno nasprotno, Gospod?
Ali nisi ti tisti, ki prihaja?
In ali mar nismo mi vlak upanja, ki se vedno bolj bliža postaji, na kateri nas čaka sreča?
Vsako leto, ki mine, nas ne pripelje bolj proč, ampak bolj blizu tistega, ki ga ljubimo…

Bolj nas straši to, kar se v nas poraja, kot pa tisto, kar v nas umira.
Ne moremo in ne moremo verjeti, Gospod, da si povsod tam, kjer se nekaj začenja,
bolj kot tam, kjer se nekaj končuje,
da si v tem, kar prihaja, bolj kot v tem, kar že obstaja.
Kajti ti, Gospod, se ne ponavljaš in se razodevaš vedno bolj.
Nemogoče se nam zdi priznati, da prav zato, ker se ne ponavljaš, ne moremo razglasiti za sveto in »edino veljavno«, kar je bilo.
Nismo zmožni v svojem življenju čutiti, da ne delaš dveh dni, ki bi si bila popolnoma enaka,
dveh enakih ljubezni,
dveh zgodb, ki bi se ponavljali,
dveh trav, ki bi bili čisto enaki.
Ne moremo še verjeti, da si nam vedno bliže.
Zato tako poredkoma vse, kar je novo, dojemamo kot tvoje bližanje.
Kako, da nas navdaja žalost, ko čas beži?
Ta grenkoba, ko leta tečejo?
Kdaj bomo v moči svoje vere sposobni na ves glas klicati, da je naša današnja pravičnost bolj pristna od včerajšnje;
da nam sleherno tiktakanje ure zagotavlja možnost, da jutri postanemo boljši ljudje,
da bomo prišli do tega, da se nekaj novega,
nekaj drugačnega,
nekaj presenetljivega,
nekaj nepričakovanega
lahko v nas rodi, le če obrnemo stran?
Če bi resnično verovali v tebe, Gospod,
če bi verjeli v človeka,
če bi verjeli vsaj vase,
nas ob koncu vsakega leta ne bi prijemal strah,
ampak bi morda začutili skušnjavo, naj ura vendar teče hitreje.

Umetnik se lahko ponavlja in tako uničuje svoje delo.
Ti se ne ponavljaš in se vedno presegaš.
Toda ti živiš v nas, kajti nekaj v nas nam pravi, da je tako.
Še več, rekel si celo: »Delali boste še večje stvari, kot sem jih storil jaz.«
Gospod, bomo imeli kdaj takšno vero v sami sebe, da bomo verjeli, da smo resnično zmožni ne ponavljati se in se vedno presegati?

Danijela Premzl