Danes je bil zelo plodovit dan.
Brez posedanja pred televizorjem,
brez dolgočasja in brezdelja.
Dolg telefonski pogovor.
In najgloblja iskrenost.
Vprašanja, o katerih se ne moreš
pogovarjati z vsakomer.
Dan, nabit z energijo,
je presegel moja pričakovanja…
Včasih se moram ponovno zavedati,
da zares živim.

Ni me v goli faktografskosti,
nisem do zadnjega atoma praktična.
Vodi me le notranji navdih.
Kreativna sem le na redkih področjih,
kot redkim svojo lupino odprem.
Imam zelo težko nalogo – sebe,
a vendar sem tudi svoje težave vzljubila.
Sem izredno meditativna oseba
in še sama največkrat ne vem,
kaj bi rada.
Vse v meni hrepeni po tistem vrhuncu
izpopolnjenosti in dovršenosti,
ko bi preprosto več ne moglo biti lepše.
Trenutno sem vzhičena in malo povzdignjena,
ravno prav razpoložena za solo točko.
Vedno znova upam,
da se v meni poraja umetnina,
pa vedno pristanem na trdnih tleh.
Sem pa deležna vzpodbujanja
in včasih občudovanja,
kar mi godi.
Da, dobro se mi godi.
Sploh, ko tako vijugam med svojimi mislimi
in si mislim, da bo nastalo nekaj velikega,
morda čez mnogo mnogo let,
če bom dočakala.
Rada bi spet bruhala iz sebe,
stresala iz rokava,
rada bi bila presunljiva in pronicljiva,
resnična s pridihom večnosti,
v vsej svoji krhkosti in ranljivosti,
s svojimi muhami vred,
s svojimi iskanji poti
in z drugačno molitvijo rožnega venca.
Molim bolj, ko opazujem druge.
V drugih takoj odkrijem tisto, česar meni manjka.
Morda se bom kdaj popolnoma odkrila…
V globine rijem,
včasih drzne stihe kujem,
ki jih potem večkrat obžalujem,
ker ne znam živeti
v skladu s svojimi besedami,
ker ne morem požeti samih pohval,
ker ne znam biti ideal,
ker se bojim,
da se mi bo nekoč vzelo
še to malo, kar imam,
ker bom ponevedoma
spregledala kak talent,
ki je še zakopan.
Sem mogoče tista vrtnica,
ki sem pred dnevi jo dobila,
dolgo se je trudila,
sedaj pa jo je čas načel.
Tudi meni je sedaj navdih pošel.

Danijela Premzl