Vesel sneg pada v kosmih z neba
in nas poljublja z ustnicami teloha.
Otroci vriskajo na saneh in se kepajo.
Gozd je dobil biserno krono,
dolina belo odejo in hiše so kakor neveste
v belih oblekah in bisernih pajčolanih.
Globoke vzdihe dreves pokriva ivje.
Prazna gnezda ptic so kakor skodelice mleka,
kipeče od beline. Voda se svetlika
v kapnikih in slavi praznik ledenih rož.
Srebrna tunika daje hišam svečani lesk.
Ljudje krožijo v bisernem prstanu zime
in veselo jim škripa korak.
Nihče se ne boji, da mu mraz zamrznil
poslednjo solzo slovesa, ko odhaja in
prihaja skoz drevorede ledenih orhidej,
kjer čakajo otrpli brezdomci na skodelico čaja.

Za hišami samevajo prazne ptičnice
in prezeble srne iščejo po vrtovih korenine.
Zima se dotika zidov človeških bivališč
in sten naših src. Mraz z ostrino noža
zareže v revščino in Job liže zmrzlo
površino kamna, ležišče tistemu,
ki z bolečimi rebri strmi v drevo,
prelomljeno od zmrzali in viseče k tlom.
Zemlja je dala iz sebe zimo in mraz,
da bi preizkusila sledi svoje topline
in izgrebla iz ledenikov tista bitja,
ki ničesar potrebnim na dajo in samo
poganjajo smučke, oblečeni v modno
opremo in si privoščijo drage počitnice.
Zaznamovala je tiste, ki jim leden venec
obkroža srce, ko mnogi ljudje in živali trpijo.
Veliko jih je, zato so veje dreves
zamrznile svoje solze, da ne bi zalile sveta.
Morda je zato do revnih, ki nimajo za ogrevanje,
letos zima bolj mila in prizanesljiva.