Je polje
kot bi že pomlad bila:

nad mano vrane se pode,
meglice se valijo dol z gora,
pa sonce svetlo rumeni
zelene krpe detelje,
preproge žita mladega …

A stiska me,
boli srce -

ni snega.
Pogrešam ga.

Ko tema je,
le zvezde v noči se blešče,
luna boža mi obraz,
sama sem, hladno mi je,
v globine mi pronica mraz.

Kje poljubi mehki so z neba?

Kje je topla bela roka,
ki bi dušo mi ovila,
da zaprla trudne bi oči,
v globine temne potonila?

Ni snega. Pogrešam ga.