Z naraščanjem moči človeške zavesti postaja vedno bolj potrebno nadzorovano usmerjanje naših miselnih predstav. Posameznik kot po pravilu prevzame družbeno prepričanje, da so politiki pokvarjeni, institucije pa neučinkovite in potratne. Ker pa so naše misli in čustva ustvarjalna orodja, se ta miselna prepričanja s pomocjo kolektivne moci miselnega ustvarjanja resničnosti tudi udejanijo.

Institucije in politiki se proti kolektivni miselnosti borijo s propagando, ki želi ustvariti pozitiven videz institucije oz. osebnosti v javnosti. Usmerjanje miselne energije je pri večini prebivalstva potekalo, na podlagi družbenih prepričanj in preteklih izkušenj, nezavedno. Če smo se Slovenci pridruzili EU in smo to tudi z večino potrdili na referendumu, je to zaradi pozitivnega prepricanja in izkušenj, ki smo jih dobili na podlagi potovanj čez mejo in slik iz medijev.

Zaupanje v institucije in vodilne politike, ki pomeni vzdrževanje pozitivne slike o nekem predmetu, mora postati zavestna izbira prebivalstva, kot način ustvarjanja boljše skupne prihodnosti. Zaupanje ne sme biti le podzavestna izbira nezavednega uma, ki je pod vplivom medijske propagande. Zaupanje naj bo del izrazanja svetle vizije prihodnosti, katere del so tudi druzbeni konstrukti – institucije in politika.