V belo planjavo zložena duša neba.
Vžig, ki tlakuje domačo njivo s krili
majhnih metuljev v drobne cvetove.

O potopljena sladkost v biseru beline
s pljuči žitarice, vstani iz zemlje
s svojo biserno kožo, ko pride tvoj letni čas!

Ti znaš nositi v sebi rose, hlepeče iz vrenja
korenin v slapove nevestinega oblačila,
s svojimi plodovi v naročju in z napisi,
znamenji devištva tvoje prsti.

Kako mikavno je cvetoče telo zemlje,
oblečene v belo oblačilo v valovanju nežnih vetrov,
kot pena prostranih nižin, kjer ni morja,
kjer se rudnina spreminja v seme srca,
v cvetove, ki se s svojimi drobnimi prstki
dotikajo otroških iger in mlečnih sanj.

Cvetoča koprena nedolžnosti in čistosti,
spev kot jata belih golobic na nebu,
lepota semena, ki jo nosi sonce
k zatonu v svojem spominu.

Kosme v laseh ženske, ki se pripravlja na žetev,
spominja na prostrano zasneženo polje
in na zimski ključ, ki bo odklepal shrambe
in tedaj se ajda spremeni in postane iz svoje luči
hrana, ki spremeni barvo svojih cvetov.

Ajda postane podobna svoji materi zemlji,
ki je poganjala svoje telo proti luči,
da ponudi otrokom kruh kot hrano neba
na domači mizi s plodovi belih prostranih ravnic.

Srce v tišini izreče hvalnico ajdi in kruhu.
V vsakem njenem zrnu počiva ljubezen,
ki jo mati iz svojih rok ponudi svojim otrokom.