Lastnik velike kmetije je potreboval pomočnika, ki bi skrbel za njegove hleve in senik. Kakor je bilo v navadi, je novo delovno moč začel iskati na vaški praznik. Naletel je na sedemnajstletnega fanta, ki je postopal med barakami. Mladenič je bil visok in suh, ni pa dajal vtisa, da bi bil kaj posebno močan. "Kako ti je ime, poba?"
"Peter, gospod."
"Iščem nekoga, ki bi bil pripravljen delati na moji kmetiji. Se spoznaš na kmečka dela?"
"Seveda, gospod. Povsem mirno lahko spim v najbolj viharni noči."
"Kakooo?" je presenečeno vprašal kmet.
"V najbolj viharni noči povsem mirno spim."
Kmet je zmajal z glavo in odšel.

Pozno popoldne je Petra ponovno srečal in mu zastavil isto vprašanje. Petrov odgovor je bil enak: "Ko je zunaj viharna noč, jaz povsem mirno spim." Kmet je potreboval dobrega pomočnika, ne pa nekoga, ki se hvali s tem, da dobro spi v viharnih nočeh.

Še naprej je poskušal srečo, pa ni našel nikogar, ki bi mu bil pripravljen pomagati pri delu na kmetiji. Tako se je odločil, da bo vzel Petra, ki mu je še enkrat zagotovil: "Kar mirni bodite, gospodar, v viharnih nočeh mirno spim." "V redu. Bomo že videli, kaj znaš."

Peter je že več tednov delal na kmetiji. Gospodar je bil zelo zaposlen, tako da ni mogel opazovati, kako mladenič dela. Neke noči je kmeta zbudil močan veter. Drevesa so se upogibala, nekaj strešnikov je zletelo s strehe, šipe v oknih so se tresle. Gospodar je skočil s postelje. Veter bi lahko snel hlevska vrata, lahko bi splašil konje in krave, raznesel seno in slamo ter povzročil še kakšno drugo škodo.

Stekel je in potrkal na Petrova vrata, toda odgovora ni bilo. Potrkal je še močneje.
"Peter, vstani! Pridi mi pomagat, preden vihar vse uniči!"

Toda Peter je spal naprej. Kmet ni mogel več čakati. Spustil se je po stopnicah, pritekel na dvorišče in prišel do hlevov. Tu je doživel neverjetno presenečenje. Hlevska vrata so bila trdno zapahnjena in vsa okna dobro zaprta. Seno in slama sta bila pokrita in povezana, tako da ju veter ni mogel odpihniti. Konji so bili v staji, kokoši in prašiči so bili povsem mirni. Zunaj je bučal veter, v hlevih pa so bile živali mirne in vse je bilo v najlepšem redu.

Nenadoma se je kmetu posvetilo. Dojel je, kaj je hotel povedati Peter, ko mu je vneto zagotavljal, da v najbolj viharni noči lahko mirno spi. Mladenič je svoje delo sleherni dan dobro opravil; vedno se je prepričal, ali je vse na svojem mestu, skrbno je zapiral okna in vrata ter poskrbel za živali. Vsak dan je bil pripravljen na vihar, zato se ga tudi ni več bal.

Bruno Ferrero, Je kdo tam zgoraj
http://www.forbetterworld.com