Kako te vidim?
Seveda, s svojimi očmi.
Zame si neskončno več,
kot zgolj to,
kar veš o sebi ti.
V tebi iščem dimenzije,
ki so morda prisotne le v meni.
Od tebe pričakujem, da veš,
katere spretnosti poseduješ
in kako z njihovo pomočjo
moreš in moraš
funkcionalno delovati,
ustvarjati,
kakovostno preživeti.

Te tvoje veličine
bolj neizčrpne so,
predvsem pa manj izrabljene,
kot si zmoreš sam priznati.
Vso tvojo nepopolnost pa gladim,
vse, kar mi na tebi ne ugaja,
skušam na svoj način omiliti.

Danijela Premzl