Ne spomnim se ravno, kdaj je bila pesmica napisana. Niti to ne vem več, katera deklica me je takrat začarala, zagotovo pa ni bila med prvimi (niti pesem, niti deklica ;) ). Sta pa obe kitici napisani ko peterostišje. Peterostišje je novejša miniaturna pesniška oblika, ki jo je »izumila« ameriška pesnica Adelaide Craspey. Oblika temelji na številu zlogov. Prvi verz vsebuje dva zloga, drugi štiri, tretji šest, četrti osem zlogov in peti verz vsebuje ponovno dva zloga. Peterostišje je kratka pesniška oblika - mislim, da je samo še haiku krajši. Zdi se mi, da rima ni predpisana, pa sem jo vseeno uporabil, saj brez rime težko shajam. Na sploh se vedno rad pesnil znotraj neke forme, forma je bila izziv, ki me je , poleg »nesrečne zaljubljenosti«, gnala naprej. Slog se v vsem času mojega pesnikovanja ni kaj bistveno spremenil, mogoče sem postajal malo bolj krhek, malo bolj subtilen, bolj ženski, manj togo-jambski v zadnjem obdobju, ko sem preizkušal še druge oblike in sem nekako začutil, da imajo soneti pretrdo lupino, da bi znotraj njih izrazil bolj plaho in prosto misel, pa tudi ni se mi ljubilo zmeraj garati zaradi forme na račun nečesa, kar sem hotel izliti na papir takoj. Drugače pa se skoraj vse moje pesmi podrejajo kaki kitični ali pesniški obliki, za katere sem dobival navdih iz odlične knjige Borisa A. Novaka z naslovom »Oblike sveta«. Brez te knjige, sem prepričan, tudi mnogih mojih pesmi ne bi bilo ali pa bi bile povsem drugačne. Prevladujejo soneti (laški in angleški), mislim, da še dve gazeli, pa kakšna romanca, peterostišje, pantum, nekaj lastnih »inovacij«…prav veliko mi jih ni več ostalo na zalogi, sem se pa odločil, da pospravim podstrešje in jih vse »na ogled postavim«.

Lep pozdrav in še enkrat hvala za prijazne besede.

[ Odgovori na to | # ]