Kaplja ti deževna,
kako dolgo
trajal bo
sprehod tvoj
po mojih
očalih
premraženih?

Roka moja
še po robcu
ne trza,
da bi te
za vedno
izbrisala.

Obe čakava:
katera prispe prva –
ti v svoj izvor ponovno
ali jaz na drugo stran ceste.

Puščam ti
to tvojo
svobodo kratkotrajno,
ničesar ne storim,
kar bi te utegnilo
užaliti.

Ponosno stopam sedaj
z visoko privzdignjeno glavo,
vse to zaradi tebe,
ker si za pisto izbrala
prav moja očala.

Nisem več osamljena,
tudi ti si bitje
s svojim žitjem,
z življenjem,
ki ti ga jaz
podaljšujem,
ko ustvarjam
ugodne okoliščine,
da bi te čim dlje
obdržala.

Danijela Premzl