Pisalo se je leto 2002, ko sem sedela v krogu ne-zavedajoč se, v kakšno izkušnjo sem se podala in kaj bom doživela.

V mirni angleški vasici, kakšne dve uri stran od mogočnega Londonskega velemestnega vrveža, sem bila udeležena v šolanju za terapevta energijskega zdravljenja. Petnajst tednov v naslednjih treh letih, sem preživela v stari angleški graščini, s čudovito urejenim vrtom. Trava vedno pedantno pokošena, je v sredini prekrivala labirint, skozi katerega si se lahko sprehodil za sprostitev ali globlje raziskovanje svoje notranjosti. Nam je vrt služil predvsem za sprostitev in obvezno skodelico čaja med posameznimi >bloki< v programu.

Bili smo pisana druščina raznih nacionalnosti od indijske, arabske, italijanske, ameriške, švedske,slovenske in večinske angleške. Raznovrstnost se je kazala tudi v izobrazbeni in statusni strukturi, ki je zajemala od učiteljice, homeopatinje,medicinske sestre, fizioterapevtke plesalke do gospodinje, inžinirja strojništva, računovodje, odvetnice ter izvršnega direktorja računalniške družbe. Moja prepričanja o angleški kulturi kot o zadržani in distancirani so se hitro razblinila. Spoznala sem tople in sočutne ljudi.

Obrambni mehanizmi
Čeprav je bilo za mano že vsaj sedem intenzivnih let ukvarjanja z duhovnostjo in s tem povezanim osebnostnim razvojem, je bila ta izkušnja zame stopanje v neznano. V meni so se prebudili speči obrambni mehanizmi v obliki dvomov, ali sem čisto nora in ali sploh vem v kaj sem se spustila. Del moje zavesti, ki ga poznamo pod pojmom >nižji jaz<, se je aktiviral, da bi utišal impulze po svobodi, zdravju in razvoju, ki so prihajali iz mojega jedra, tako imenovanega >bistva<.

Takrat si seveda še nisem znala takole razložiti. Pojmi kot so višji jaz, nižji jaz, bistvo, maska, sence, Ne-tok., so skozi program postopno prihajali in mi osvetljevali mojo pot. To, kar se mi je dogajalo je začelo dobivati konkretne razlage, kar je pomagalo umu da se sprosti in skozi razumevanje odpre procesu zorenja.

Pravijo, da prvega nikoli ne pozabiš
Moj prvi proces se je začel čisto nedolžno. Na programu smo imeli >supervizijo<, kjer naj bi se pogovarjali o težavah na katere smo v tem tednu šolanja pri sebi naleteli. V svojem navdušenju in želji po več znanja sem spregovorila, misleč, da bom dobila racionalen odgovor na svoje vprašanje.
Rekla sem:

Spust po toboganu čustev
Močno zaupanje v svojega učitelja, da ve kaj počne mi je pomagalo odriniti dvome in se spustiti v neznano. V svoji notranjosti sem poiskala sliko majhnega otroka, ki se sredi trgovine jezi in besni, ker ni dobil sladkarije. Postala sem majhen otrok in jeza je prosto pritekla na površje. Velika, mehka blazina je vpijala udarce mojih rok. Moje grlo se je odprlo kriku.
S sproščanjem napetosti, so se v meni začeli prebujati mehkejši občutki. Namesto jeze in togote sem si zaželela spravo. Blazina je spremenila svojo vlogo in za nekaj trenutkov postala moja roka, ki sem jo v svoji notranji viziji videla kot izsušeno vejo, ki potrebuje skrb v obliki ljubečega dotika. V tistem trenutku se je moje srce odprlo in namesto kritike in očitkov: >Zakaj me boliš?< sem si bila sposobna dati dotik, ljubezen in sočutje.

Zdravilo za rano
Ko sem dobila občutek, da je roka dobila to kar potrebuje, se je izpolnila potreba, ki nekoč v preteklosti ni bila izpolnjena. Namesto izpolnjenosti - celosti sem v sebi nosila bolečino-ločenost. S spoznavanjem mehanizmov sem se začela učiti, da lahko sedaj kot odrasla oseba poskrbim zase in postanem starš svojemu notranjemu otroku.

Proces se je nadaljeval naprej. Dobila sem povabilo, da v skupini izrazim to, kar potrebujem v danem trenutku. Začutila sem potrebo, da bi se naslonila v varno zavetje moškega. Klima v skupini je bila izjemna v smislu popolne varnosti in sprejemanja, da sem si dopustila izraziti najbolj intimne in skrite potrebe. Stisnila sem se v naročje zares velikega moškega, Šveda Bertila, ki me je podržal, kot majhnega otroka.

Že čez nekaj trenutkov sem začutila, da imam dovolj. V meni se je prebudila neznanska živa sila in v tistem trenutku sem začela skakati, teči in vriskati po dvorani. Občutja nepopisne sreče in ekspanzije v prsnem košu, me je dvigoval od tal. Bila sem presenečena nad sabo, saj tega dela sebe nisem poznala. Prej zadržana živost za obrambnimi strukturami maske, se je sedaj brez sramu izlivala iz mojega bistva. Sebi in svetu (skupina) sem kazala kdo jaz v resnici sem. Postajala sem zavestna kreativnega impulza po poučevanju, izraznemu plesu in slikanju. Občutila sem, da ni ne konca ne kraja moji energiji in da sem raztegnjena v neskončnost.

Človek je kot mozaik
Taka izkušnja je v meni prebudila zavedanje, da smo kot človeško bitje, sestavljeni iz mnogo delcev. Naše obzorje je omejeno na vidni del, ki se ga zavedamo in nevidni del, ki se ga ne zavedamo. S tem ko se ga ne zavedamo, pa ne izbrišemo njegovega obstoja. Prav nasprotno svojemu senčnemu delu omogočimo destruktivno delovanje, ki ga usmerjamo navzven in proti nam samim. Odpreti se moramo dejstvu, da si ta del nas v resnici želi biti odkrit in kot tak postati del celote.

Duhovno osebnostni razvoj, zahteva od posameznika da sprejme skrb za svojo negativnost in destruktivnost, vendar ne na način zanikanja in potiskanja. Duhovna psihologija >Pathwork< in telesno orientirana psihoterapija >Core Energetica< nam ponujata pot notranje preobrazbe.

Kaj pa vsakdanjik?
Pomembno se je vprašati je, kako bom to kar spoznam in odkrijem v sebi, prenesel v vsakdanje življenje. Delno proces poteka avtomatično, delno pa potrebujemo zavestno usmerjanje in povezovanje z voljo.
S sprostitvijo energije, se spreminjajo naši občutki o težavnosti nekega opravila, do katerega smo pred tem občutili odpor. Istočasno se sproščena življenjska energija usmeri v zdravljenje fizičnega telesa, kar lahko opazimo v povečanju delovanja imunskega sistema in s tem zmanjšani obolevnosti oz. zmanjšanju simptomov kronične bolezni.

Anita Kejžar Škulj
http://www.svet-je-lep.com