Namaste! What is your name?« V moje oči je zrlo dekle zgodnjih dvajsetih, omamne
lepote in magnetičnega šarma ter mi v pozdrav ponujalo roko. Kaj se vendar dogaja?
sem pomislil. Tradicionalni pozdrav v Indiji sta sklenjeni dlani v višini srca
in rahel priklon. Ženske pa so brez izjeme plahe in zadržane, umikajoč svoj pogled.
»Ime mi je Sunita,« je dejala z raskavim glasom in me zgrabila za roko. Še
preden sem se zavedel, je mojo dlan obrnila navzgor in začela nanjo nanašati
pasto, shranjeno v tubi iz svetlečega papirja. S pomočjo pripravka iz kane mi
bo roko vsaj za štirinajst dni ozaljšala z umetelnim vzorcem, ki zahteva precej
spretnosti in ni ravno poceni, mi je začela razlagati v pisano nošo odeta nimfa.
Ah, še eden izmed mnogih marketinških trikov patetičnega bazarja v ultraturističnem
mestu Puškar, sem se sprijaznil in se prepustil ulični artistki.
»Tem ljudem ne gre verjeti. Lažejo. To niso dobri ljudje. Tatovi...« je zarohnel
bližnji trgovec s spominki. Dekle se ni dalo motiti. Izžarevalo je odločnost
in moč, nenavaden pogum, občudovanja vreden ponos.
»Moja kasta je nizka in trgovci me ne marajo,« je dejala. Njena številna družina
živi v precejšnji revščini na obrobju vasi, mi je povedala.
Sunita je pripadnica Kalbelijcev, romskega ljudstva na severu Indije, v Radžastanu,
od koder naj bi Romi v enajstem stoletju migrirali na zahod in se naselili tudi
pri nas.
Kmalu sva bila obkrožena z ducatom podobnih deklet, žensk in otrok. V oblekah
presunljivih vzorcev, bogato dekoriranih s težkim nakitom. »Umazani in agresivni
berači,« so mi namignili mladeniči visoke svečeniške kaste brahmanov, ki so
mi malo prej ponujali vrtnico, da bi jo – ob visoki donaciji za izrečene religiozne
formule – daroval ob svetem jezeru.
Pa kaj, me je prešinilo, Sunita si skupaj s sestrami povsem legitimno prizadeva
za kos turistične pogače. Obdržite svoj gnev, napuh in religiozne formule...
Za razliko od pretkanih brahmanov »čiste krvi« so se ljudje »nizkega rodu« kazali
v precej bolj iskreni luči. V nekakšni naravni neposrednosti, ki je navdajala
z odobravanjem.
Sunita je še povedala, da se preživlja s plesom. Enkrat na teden nastopa v eni
izmed hiš za goste, kjer prebivajo »zahodnjaški« turisti. Vsake toliko se najde
tudi kakšna tujka, ki se želi naučiti osnovnih plesnih korakov enega izmed najbolj
fascinantnih indijskih plesov, plesa pripadnic kalbelijskega ljudstva.
Dolga stoletja je bilo življenje kalbelijskega ljudstva podrejeno stari legendi.
V davnih časih je živel jogi, ki je imel dva učenca. Ukazal jima je, naj vsak
svojo čašo napolnita z umetnostjo in učenostjo. Uglajeni Goraknath je učitelju
prinesel kozarec, poln ambrozije, smeli Kanipav pa je pred guruja postavil čašo,
napolnjeno s strupom kač in škorpijonov. Učitelj se je razjezil in nad predrznega
učenca priklical prekletstvo: njegovi potomci naj za vekomaj živijo zunaj mest
in vasi in se preživljajo kot lovilci kač.
Nomadi so v tradicionalni radžastanski družbi v zameno za živež oskrbovali
prebivalstvo z različnimi uslugami tehnične narave, ki v vaseh niso bile na
voljo. Jogiji so, denimo, opravljali funkcije, ki so vključevale ekspertizo
pri verskih obredih. Kalbelijci so kasta krotilcev kač. Kača, predvsem kobra,
v mnogih ruralnih skupnostih Radžastana velja za utelešenje boga. Kačji svečeniki
so od vasi do vasi prenašali kačje oltarje in ob zvokih flavte pungi zvabljali
kače (ki so jim prej odstranili strupnike) iz spanca v pletenih košarah v veličastno
pokončno držo, kar je pri gledalcih vzbujalo občudovanje in srh. Predstava ni
služila zgolj zabavi, pač pa je imela globoko obredno vrednost in lokalne družine
so »kačjim čarodejem« prinašale darove. Zaradi spretnega rokovanja s kačami
so se Kalbelijci preživljali z odstranjevanjem kač in plazilcev iz hiš in vrtov,
ker prebivalstvo za to nadlogo ni zbralo dovolj poguma. Poleg tega so na festivalih
in vaških sejmih moški za nekaj novčičev nastopali kot muzikanti, ženske pa
so uprizarjale vratolomen ples divjega ritma, ki je zaradi pisanih kostumov
in gibkih teles na gledalce deloval omamno.
Vse do zgodnjih osemdesetih let kalbelijske plesalke niso stopile na veliki
oder. Potem je zaslovela 17-letna Gulabo Sapera, odkritje s kameljega sejma
v Puškarju, katere predstava je navdušila strokovnjaka za indijsko kulturo,
takratnega premiera Radživa Gandhija. V okviru promocije indijske umetnosti
jo je popeljal po vsem svetu. Uspeh, ki ga je doživela v tujini, laskanja in
pozornost, ki ji je bila namenjena, so spremenili njen odnos do življenja. Ni
bila več apologetska in poslušna starostam svoje kaste, ki niso odobravali njene
emancipacije. Prekršila je vse tabuje, si kupila hišo in svojemu ljudstvu pokazala
prednosti ustaljenega življenja. Poročila se je s pripadnikom druge kaste in
hčerko poslala v najboljšo šolo. Postala je liderka. Gulabo je simbol spreminjajoče
se tradicionalne indijske družbe in vzor mnogim vrstnicam. Njen vpliv je za
vedno spremenil navade Kalbelijcev. »Položaj mojega ljudstva je po opustitvi
nomadskega življenja neprimerno boljši,« je dejala Gulabo. »Moje sanje so ustanovitev
šole, kjer bi se kalbelijski otroci poleg branja in pisanja učili naše kulture
– glasbe in plesa,« je razodela svoje načrte.
Kalbelijci so še vedno diskriminirani, a indijska družba skozi glasbo in ples
počasi spoznava vrednost njihove samosvoje kulture.
Denar, duh in ples
Na obrobju prestolnice ene izmed devetnajstih državic, ki danes tvorijo indijsko
zvezno državo Radžastan in so jih v preteklosti vodili maharadže iz vrst bojevniške
kaste Radžputov, v Džodpurju, na robu puščave Thar, sem srečal Kathu, profesionalno
plesalko tradicionalnih radžastanskih plesov. Kathu Sapera je po rodu Kalbelijka.
Kathu – Kača, se glasi prevod njenega imena. Tako kot pri moških imenih, ki
jim je pridana beseda Nath – mojster, jogi, priimek kaže na kačji posel, s katerim
se je njena kasta ukvarjala v preteklosti. »Ko sem prišla prvič v vas, kjer
sem si kasneje zgradila hišo, mi soseda ni hotela dati požirka vode,« je povedala
Kathu. Diskriminacija pripadnikov nižjih kast je na indijski vasi še vedno precejšnja.
Pravila čistosti brahmanske religije zapovedujejo nedotakljivost določenih družbenih
skupin, in Kalbelijci spadajo v najnižjo kategorijo človeških bitij. Kot muzikanti
in kačji čarodeji so bili svoje čase celo v službi samega maharadže, zato njihov
družbeni status tradicionalno ni tako nizek kot položaj pometačev ali odiralcev
kož mrtvih živali. Kljub temu kot nomadski temnopolti domorodci med svetlopolto
arijsko »večvredno« raso veljajo za ljudi, ki jih je preklela usoda. »Toda kasneje,
ko je videla, kako lepo hišo sem si zgradila, me je vprašala, zakaj je vendar
ne povabim noter,« je dodala v potrditev tudi v ruralni Indiji vedno bolj prisotne
globalne realnosti, kjer status prinaša zgolj in samo denar.
»Včasih sem imela veliko denarja,« je rekla, »a potem sem ugotovila, da denar
slabo vpliva na mojega duha, brez tega pa ne morem plesati,« je zaključila.
Kathu je živela v Parizu in hodila po svetovnih turnejah. S skupino Musafir
je pred leti nastopila tudi na Drugi godbi v Ljubljani. Kmalu sem se prepričal,
da nikakor ni izgubila prirojene umetniške elegance, lastne najočarljivejšim
gibom plemenite kraljevske kobre.
Na sporedu je bila hindujska poroka in poroke so v Indiji velika reč. Ponavadi
so neprimerno razkošnejše, kot si mnogi lahko privoščijo. A nič ne de, če družina
da kaj nase, za to priložnost najame muzikante, pa čeprav zapade v dolgove,
ki se jih še dolgo ne bo otresla.
Ekstatični svatje
Večer je bil v znamenju neformalnega vzdušja in improviziranega, za indijski
nižji srednji razred sicer luksuznega prizorišča na zlepljenem ozadju iz nekoliko
trše različice lepenke, prevlečene z umetnim žametom, in s poljsko kuhinjo,
ki je pripravljala velike količine ljudskih jedi v ogromnih kotlih. Med plastičnimi
stoli so se opotekali v staromodne oprave odeti nerodni gostje, nevajeni nenavadne
garderobe, in v sintetične sarije fluorescentnih barv oblečene pretirano naličene
dame, okitene z umetnimi replikami nakita. Naokrog je skakal trop napol podivjanih
otrok... Vse skupaj bi izpadlo kot groteskna veselica, če ne bi na tradicionalne
radžastanske inštrumente usekali brkati muzikanti, pokriti s turbani. Pomešani
pripadniki kalbelijske in lanške kaste. Slednji so poklicni, izjemno nadarjeni
glasbeniki, pri katerih se poklic muzikanta deduje iz roda v rod. Pungi, dholak
(vrsta bobna), khartal (par lesenih ploščatih palčk), mandžira (miniaturne činele),
morčang (za Rome značilno ustno brenkalo), bapang (leseni tulec z eno samo struno),
vedno prisotni harmonij in množica izjemnih vokalov. Inštrumenti so ustvarjali
energično godbo, ki je bila podlaga glavni atrakciji. Plesu kalbelija. Kathu
in Sukhna, oblečeni v črne tradicionalne kostume z našitim svetlečim okrasjem,
okiteni s težkim srebrnim nakitom in sofisticiranim obraznim okrasjem, ki je
poudarjalo njune že tako zale poteze, sta že s svojo pojavo med množico vzbudili
navdušenje.
Toliko bolj so zažgali njuni gibi.
Elementi plesa kalbelija vključujejo ekstatično vrtenje in udarjanje z nogami,
ki jih ovijajo grozdi cingljajočih kraguljčkov, in telesa plesalk se, kot bi
bila iz gume, akrobatsko upogibajo v vse smeri v subtilnem oponašanju gibanja
kače. Vse skupaj se odvija v tako hitrem ritmu, da gledalcu jemlje sapo skoraj
hitreje kot plesalkam. Eden izmed likov je divji vzvratni prevoj, pri katerem
podplati plesalke s celotno površino ostanejo na tleh, zgornji del telesa pa
se ukrivi in z usti dotakne tal. Ob priložnostih različnih slavij, na primer
ob porokah, je vratolomen upogib namenjen pobiranju bankovcev s tal in namigu
gledalcem, naj še bolj razvežejo mošnje.
Poznavalci se strinjajo, da je ples kalbelija najbrž najčutnejši izmed radžastanskih
ljudskih plesov. Ko se je program začel prevešati v pozno uro in so med gledalstvom
ostali le še moški, je bilo opaziti njegove učinke. Ob vzpenjanju na oder in
poskusih ujeti ritem ali vsaj malce zgrabiti plesalko so bankovci kar deževali.
V tej fazi se je na oder povzpel tudi menedžer, Ishu Khan. »Odlično,« sem zavpil,
»to bo bogat zaslužek.«
»Katharnak – nevarno!« je odvrnil Ishu, ki je moral občasno posredovati pred
napadi preveč razgretih samcev. »Bolje manj denarja in nobenih problemov,« je
dejal. Ob pogledu na pijano množico, ki bi utegnila vsak hip podivjati, sem
ga popolnoma razumel. Predstava se je kljub vrelišču končala in z muzikanti
smo se okrepčali z obilnimi obroki iz ljudske kuhinje.
Romska plesalka na angleški travi
Naslednji dan je bil na vrsti povsem drugačen program. Nastop na supergala privatni
zabavi. Nikjer drugje kot na vrtu rezidence aktualnega maharadže. Palača Umed
je mastodontski objekt sredi mesta na nizkem griču, obdana s hektarji praznega
zemljišča. Vendar njene aktivne površine zato niso nič manjše. Gradnja palače,
dokončana malo pred razglasitvijo indijske neodvisnosti v poznih štiridesetih,
je zahtevala 15 let in 3000 delavcev. Rekrutirani so bili na razpisu, ki je
priskrbel delo – kako prikladno in filantropsko – prizadetim v katastrofalni
suši. Načrte za palačo so izdelali britanski arhitekti s Kraljeve akademije.
Danes je del palače spremenjen v muzej, v drugem delu so uredili luksuzen hotel
zunaj kategorije (cena prenočitve v suiti dosega za Indijo vrtoglavih 500 evrov),
v tretjem pa še vedno živi maharadža Gadže Singh.
Prizorišče na vrtu, velikem kot manjše letališče, z angleško travico in umetelno
obrezanim grmičevjem bujnih cvetov, okrašenim z neštetimi lučkami, ki jim je
uspelo pričarati veličasten vtis, se dobilo svoj prostor med marmorno repliko
atenskega panteona ter s satenom pokritimi in z najfinejšim porcelanom obloženimi
mizami, s spremljajočim razkošnim bifejem, sestavljenim iz mnogih sekcij z najfinejšimi
kulinaričnimi poslasticami, ob tekanju v brezhibne uniforme odetih visoko rafiniranih
strežnikov in lakajev... A ko sem se previdno približal šotoru s pijačami in
zaprosil za kozarec vode, sem naletel na debele poglede osebja. Življenjsko
potrebno tekočino mi je uspelo dobiti šele po dolgem prepričevanju, da nisem
pripadnik nedotakljive kalbelijske kaste, kar so brez dvoma opazili že sami.
»Ampak le zate,« so me opozorili pred morebitno preveliko bližino območju »ne-čistosti«
katerega izmed nastopajočih in spoznal sem delček občutja ljudskega gneva in
navdušenja, ki spremlja zven giljotine pred padcem gosposke glave.
Kot nekoč v davnejših časih se pripadniki kalbelijske in lanške kaste še vedno
udinjajo v maharadževem podjetju. Tokrat je bil poleg plesa kalbelija na sporedu
še drug znamenit ljudski ples, imenovan tera tali. Njegov izvor je globoko ritualne
narave, a je danes bolj kot ne zreduciran na golo obliko razvedrila. Pri tem
plesu plesalke v sedečem položaju simultano izvajajo zapletene gibe z rokami
in z drobnimi činelami udarjajo ob serijo enakih inštrumentov, pritrjenih na
telo. Z zvoki ustvarjajo ritem, ki služi za podlago spremljajočim muzikantom
v ozadju. V harmoniji glasbil izstopata godali sarangi in kamajča. Da še poudarijo
gracioznost gibov, plesalke v določeni fazi plesa držijo meč med zobmi ali si
na glavo poveznejo vazo z vrtnicami. Večina visoke družbe v kašmir in svilo
odetega občinstva se med predstavo ni niti ozrla v smer nastopajočih – razen
treh, štirih posameznikov, ki so osamljeno zaploskali, eden pa je ob koncu nastopa
celo pristopil k priklanjajočim se muzikantom in vzkliknil: »Bahod badija –
zelo čudovito!« Ob tem dejanju ni bilo zaznati niti najdrobnejšega čustva. Enemu
izmed nastopajočih je z gesto, ki je dajala vtis okostenele formalnosti, s katero
prevzema vlogo žrtve v imenu vseh navzočih, v roko stisnil petstorupijski bankovec.
Videti je bilo kot miloščina.
»Kolikšen pa je zaslužek ob tako razkošnem programu?« sem povprašal Kathu med
odhodom skozi labirint maharadževe krajinske arhitekture. »Zelo slab,« je odvrnila,
»na predstavi za bogatune vsak od nastopajočih dobi po 200 rupij,« je povedala.
Približno štiri evre. »Na poroki pa petkrat več, tisoč rupij po glavi. A to
ni pomembno,« je nadaljevala, »dokler igra godba, dokler se pleše, gre življenje
naprej.«
www.dnevnik.si |