NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ples kačjih čarodejk   
    sobota, 31. marec 2007 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Namaste! What is your name?« V moje oči je zrlo dekle zgodnjih dvajsetih, omamne lepote in magnetičnega šarma ter mi v pozdrav ponujalo roko. Kaj se vendar dogaja? sem pomislil. Tradicionalni pozdrav v Indiji sta sklenjeni dlani v višini srca in rahel priklon. Ženske pa so brez izjeme plahe in zadržane, umikajoč svoj pogled.

    »Ime mi je Sunita,« je dejala z raskavim glasom in me zgrabila za roko. Še preden sem se zavedel, je mojo dlan obrnila navzgor in začela nanjo nanašati pasto, shranjeno v tubi iz svetlečega papirja. S pomočjo pripravka iz kane mi bo roko vsaj za štirinajst dni ozaljšala z umetelnim vzorcem, ki zahteva precej spretnosti in ni ravno poceni, mi je začela razlagati v pisano nošo odeta nimfa.

    Ah, še eden izmed mnogih marketinških trikov patetičnega bazarja v ultraturističnem mestu Puškar, sem se sprijaznil in se prepustil ulični artistki.
    »Tem ljudem ne gre verjeti. Lažejo. To niso dobri ljudje. Tatovi...« je zarohnel bližnji trgovec s spominki. Dekle se ni dalo motiti. Izžarevalo je odločnost in moč, nenavaden pogum, občudovanja vreden ponos.
    »Moja kasta je nizka in trgovci me ne marajo,« je dejala. Njena številna družina živi v precejšnji revščini na obrobju vasi, mi je povedala.

    Sunita je pripadnica Kalbelijcev, romskega ljudstva na severu Indije, v Radžastanu, od koder naj bi Romi v enajstem stoletju migrirali na zahod in se naselili tudi pri nas.
    Kmalu sva bila obkrožena z ducatom podobnih deklet, žensk in otrok. V oblekah presunljivih vzorcev, bogato dekoriranih s težkim nakitom. »Umazani in agresivni berači,« so mi namignili mladeniči visoke svečeniške kaste brahmanov, ki so mi malo prej ponujali vrtnico, da bi jo – ob visoki donaciji za izrečene religiozne formule – daroval ob svetem jezeru.
    Pa kaj, me je prešinilo, Sunita si skupaj s sestrami povsem legitimno prizadeva za kos turistične pogače. Obdržite svoj gnev, napuh in religiozne formule... Za razliko od pretkanih brahmanov »čiste krvi« so se ljudje »nizkega rodu« kazali v precej bolj iskreni luči. V nekakšni naravni neposrednosti, ki je navdajala z odobravanjem.
    Sunita je še povedala, da se preživlja s plesom. Enkrat na teden nastopa v eni izmed hiš za goste, kjer prebivajo »zahodnjaški« turisti. Vsake toliko se najde tudi kakšna tujka, ki se želi naučiti osnovnih plesnih korakov enega izmed najbolj fascinantnih indijskih plesov, plesa pripadnic kalbelijskega ljudstva.

    Dolga stoletja je bilo življenje kalbelijskega ljudstva podrejeno stari legendi. V davnih časih je živel jogi, ki je imel dva učenca. Ukazal jima je, naj vsak svojo čašo napolnita z umetnostjo in učenostjo. Uglajeni Goraknath je učitelju prinesel kozarec, poln ambrozije, smeli Kanipav pa je pred guruja postavil čašo, napolnjeno s strupom kač in škorpijonov. Učitelj se je razjezil in nad predrznega učenca priklical prekletstvo: njegovi potomci naj za vekomaj živijo zunaj mest in vasi in se preživljajo kot lovilci kač.

    Nomadi so v tradicionalni radžastanski družbi v zameno za živež oskrbovali prebivalstvo z različnimi uslugami tehnične narave, ki v vaseh niso bile na voljo. Jogiji so, denimo, opravljali funkcije, ki so vključevale ekspertizo pri verskih obredih. Kalbelijci so kasta krotilcev kač. Kača, predvsem kobra, v mnogih ruralnih skupnostih Radžastana velja za utelešenje boga. Kačji svečeniki so od vasi do vasi prenašali kačje oltarje in ob zvokih flavte pungi zvabljali kače (ki so jim prej odstranili strupnike) iz spanca v pletenih košarah v veličastno pokončno držo, kar je pri gledalcih vzbujalo občudovanje in srh. Predstava ni služila zgolj zabavi, pač pa je imela globoko obredno vrednost in lokalne družine so »kačjim čarodejem« prinašale darove. Zaradi spretnega rokovanja s kačami so se Kalbelijci preživljali z odstranjevanjem kač in plazilcev iz hiš in vrtov, ker prebivalstvo za to nadlogo ni zbralo dovolj poguma. Poleg tega so na festivalih in vaških sejmih moški za nekaj novčičev nastopali kot muzikanti, ženske pa so uprizarjale vratolomen ples divjega ritma, ki je zaradi pisanih kostumov in gibkih teles na gledalce deloval omamno.

    Vse do zgodnjih osemdesetih let kalbelijske plesalke niso stopile na veliki oder. Potem je zaslovela 17-letna Gulabo Sapera, odkritje s kameljega sejma v Puškarju, katere predstava je navdušila strokovnjaka za indijsko kulturo, takratnega premiera Radživa Gandhija. V okviru promocije indijske umetnosti jo je popeljal po vsem svetu. Uspeh, ki ga je doživela v tujini, laskanja in pozornost, ki ji je bila namenjena, so spremenili njen odnos do življenja. Ni bila več apologetska in poslušna starostam svoje kaste, ki niso odobravali njene emancipacije. Prekršila je vse tabuje, si kupila hišo in svojemu ljudstvu pokazala prednosti ustaljenega življenja. Poročila se je s pripadnikom druge kaste in hčerko poslala v najboljšo šolo. Postala je liderka. Gulabo je simbol spreminjajoče se tradicionalne indijske družbe in vzor mnogim vrstnicam. Njen vpliv je za vedno spremenil navade Kalbelijcev. »Položaj mojega ljudstva je po opustitvi nomadskega življenja neprimerno boljši,« je dejala Gulabo. »Moje sanje so ustanovitev šole, kjer bi se kalbelijski otroci poleg branja in pisanja učili naše kulture – glasbe in plesa,« je razodela svoje načrte.

    Kalbelijci so še vedno diskriminirani, a indijska družba skozi glasbo in ples počasi spoznava vrednost njihove samosvoje kulture.

    Denar, duh in ples
    Na obrobju prestolnice ene izmed devetnajstih državic, ki danes tvorijo indijsko zvezno državo Radžastan in so jih v preteklosti vodili maharadže iz vrst bojevniške kaste Radžputov, v Džodpurju, na robu puščave Thar, sem srečal Kathu, profesionalno plesalko tradicionalnih radžastanskih plesov. Kathu Sapera je po rodu Kalbelijka. Kathu – Kača, se glasi prevod njenega imena. Tako kot pri moških imenih, ki jim je pridana beseda Nath – mojster, jogi, priimek kaže na kačji posel, s katerim se je njena kasta ukvarjala v preteklosti. »Ko sem prišla prvič v vas, kjer sem si kasneje zgradila hišo, mi soseda ni hotela dati požirka vode,« je povedala Kathu. Diskriminacija pripadnikov nižjih kast je na indijski vasi še vedno precejšnja. Pravila čistosti brahmanske religije zapovedujejo nedotakljivost določenih družbenih skupin, in Kalbelijci spadajo v najnižjo kategorijo človeških bitij. Kot muzikanti in kačji čarodeji so bili svoje čase celo v službi samega maharadže, zato njihov družbeni status tradicionalno ni tako nizek kot položaj pometačev ali odiralcev kož mrtvih živali. Kljub temu kot nomadski temnopolti domorodci med svetlopolto arijsko »večvredno« raso veljajo za ljudi, ki jih je preklela usoda. »Toda kasneje, ko je videla, kako lepo hišo sem si zgradila, me je vprašala, zakaj je vendar ne povabim noter,« je dodala v potrditev tudi v ruralni Indiji vedno bolj prisotne globalne realnosti, kjer status prinaša zgolj in samo denar.

    »Včasih sem imela veliko denarja,« je rekla, »a potem sem ugotovila, da denar slabo vpliva na mojega duha, brez tega pa ne morem plesati,« je zaključila. Kathu je živela v Parizu in hodila po svetovnih turnejah. S skupino Musafir je pred leti nastopila tudi na Drugi godbi v Ljubljani. Kmalu sem se prepričal, da nikakor ni izgubila prirojene umetniške elegance, lastne najočarljivejšim gibom plemenite kraljevske kobre.

    Na sporedu je bila hindujska poroka in poroke so v Indiji velika reč. Ponavadi so neprimerno razkošnejše, kot si mnogi lahko privoščijo. A nič ne de, če družina da kaj nase, za to priložnost najame muzikante, pa čeprav zapade v dolgove, ki se jih še dolgo ne bo otresla.

    Ekstatični svatje
    Večer je bil v znamenju neformalnega vzdušja in improviziranega, za indijski nižji srednji razred sicer luksuznega prizorišča na zlepljenem ozadju iz nekoliko trše različice lepenke, prevlečene z umetnim žametom, in s poljsko kuhinjo, ki je pripravljala velike količine ljudskih jedi v ogromnih kotlih. Med plastičnimi stoli so se opotekali v staromodne oprave odeti nerodni gostje, nevajeni nenavadne garderobe, in v sintetične sarije fluorescentnih barv oblečene pretirano naličene dame, okitene z umetnimi replikami nakita. Naokrog je skakal trop napol podivjanih otrok... Vse skupaj bi izpadlo kot groteskna veselica, če ne bi na tradicionalne radžastanske inštrumente usekali brkati muzikanti, pokriti s turbani. Pomešani pripadniki kalbelijske in lanške kaste. Slednji so poklicni, izjemno nadarjeni glasbeniki, pri katerih se poklic muzikanta deduje iz roda v rod. Pungi, dholak (vrsta bobna), khartal (par lesenih ploščatih palčk), mandžira (miniaturne činele), morčang (za Rome značilno ustno brenkalo), bapang (leseni tulec z eno samo struno), vedno prisotni harmonij in množica izjemnih vokalov. Inštrumenti so ustvarjali energično godbo, ki je bila podlaga glavni atrakciji. Plesu kalbelija. Kathu in Sukhna, oblečeni v črne tradicionalne kostume z našitim svetlečim okrasjem, okiteni s težkim srebrnim nakitom in sofisticiranim obraznim okrasjem, ki je poudarjalo njune že tako zale poteze, sta že s svojo pojavo med množico vzbudili navdušenje.

    Toliko bolj so zažgali njuni gibi.
    Elementi plesa kalbelija vključujejo ekstatično vrtenje in udarjanje z nogami, ki jih ovijajo grozdi cingljajočih kraguljčkov, in telesa plesalk se, kot bi bila iz gume, akrobatsko upogibajo v vse smeri v subtilnem oponašanju gibanja kače. Vse skupaj se odvija v tako hitrem ritmu, da gledalcu jemlje sapo skoraj hitreje kot plesalkam. Eden izmed likov je divji vzvratni prevoj, pri katerem podplati plesalke s celotno površino ostanejo na tleh, zgornji del telesa pa se ukrivi in z usti dotakne tal. Ob priložnostih različnih slavij, na primer ob porokah, je vratolomen upogib namenjen pobiranju bankovcev s tal in namigu gledalcem, naj še bolj razvežejo mošnje.
    Poznavalci se strinjajo, da je ples kalbelija najbrž najčutnejši izmed radžastanskih ljudskih plesov. Ko se je program začel prevešati v pozno uro in so med gledalstvom ostali le še moški, je bilo opaziti njegove učinke. Ob vzpenjanju na oder in poskusih ujeti ritem ali vsaj malce zgrabiti plesalko so bankovci kar deževali. V tej fazi se je na oder povzpel tudi menedžer, Ishu Khan. »Odlično,« sem zavpil, »to bo bogat zaslužek.«
    »Katharnak – nevarno!« je odvrnil Ishu, ki je moral občasno posredovati pred napadi preveč razgretih samcev. »Bolje manj denarja in nobenih problemov,« je dejal. Ob pogledu na pijano množico, ki bi utegnila vsak hip podivjati, sem ga popolnoma razumel. Predstava se je kljub vrelišču končala in z muzikanti smo se okrepčali z obilnimi obroki iz ljudske kuhinje.

    Romska plesalka na angleški travi
    Naslednji dan je bil na vrsti povsem drugačen program. Nastop na supergala privatni zabavi. Nikjer drugje kot na vrtu rezidence aktualnega maharadže. Palača Umed je mastodontski objekt sredi mesta na nizkem griču, obdana s hektarji praznega zemljišča. Vendar njene aktivne površine zato niso nič manjše. Gradnja palače, dokončana malo pred razglasitvijo indijske neodvisnosti v poznih štiridesetih, je zahtevala 15 let in 3000 delavcev. Rekrutirani so bili na razpisu, ki je priskrbel delo – kako prikladno in filantropsko – prizadetim v katastrofalni suši. Načrte za palačo so izdelali britanski arhitekti s Kraljeve akademije. Danes je del palače spremenjen v muzej, v drugem delu so uredili luksuzen hotel zunaj kategorije (cena prenočitve v suiti dosega za Indijo vrtoglavih 500 evrov), v tretjem pa še vedno živi maharadža Gadže Singh.

    Prizorišče na vrtu, velikem kot manjše letališče, z angleško travico in umetelno obrezanim grmičevjem bujnih cvetov, okrašenim z neštetimi lučkami, ki jim je uspelo pričarati veličasten vtis, se dobilo svoj prostor med marmorno repliko atenskega panteona ter s satenom pokritimi in z najfinejšim porcelanom obloženimi mizami, s spremljajočim razkošnim bifejem, sestavljenim iz mnogih sekcij z najfinejšimi kulinaričnimi poslasticami, ob tekanju v brezhibne uniforme odetih visoko rafiniranih strežnikov in lakajev... A ko sem se previdno približal šotoru s pijačami in zaprosil za kozarec vode, sem naletel na debele poglede osebja. Življenjsko potrebno tekočino mi je uspelo dobiti šele po dolgem prepričevanju, da nisem pripadnik nedotakljive kalbelijske kaste, kar so brez dvoma opazili že sami. »Ampak le zate,« so me opozorili pred morebitno preveliko bližino območju »ne-čistosti« katerega izmed nastopajočih in spoznal sem delček občutja ljudskega gneva in navdušenja, ki spremlja zven giljotine pred padcem gosposke glave.

    Kot nekoč v davnejših časih se pripadniki kalbelijske in lanške kaste še vedno udinjajo v maharadževem podjetju. Tokrat je bil poleg plesa kalbelija na sporedu še drug znamenit ljudski ples, imenovan tera tali. Njegov izvor je globoko ritualne narave, a je danes bolj kot ne zreduciran na golo obliko razvedrila. Pri tem plesu plesalke v sedečem položaju simultano izvajajo zapletene gibe z rokami in z drobnimi činelami udarjajo ob serijo enakih inštrumentov, pritrjenih na telo. Z zvoki ustvarjajo ritem, ki služi za podlago spremljajočim muzikantom v ozadju. V harmoniji glasbil izstopata godali sarangi in kamajča. Da še poudarijo gracioznost gibov, plesalke v določeni fazi plesa držijo meč med zobmi ali si na glavo poveznejo vazo z vrtnicami. Večina visoke družbe v kašmir in svilo odetega občinstva se med predstavo ni niti ozrla v smer nastopajočih – razen treh, štirih posameznikov, ki so osamljeno zaploskali, eden pa je ob koncu nastopa celo pristopil k priklanjajočim se muzikantom in vzkliknil: »Bahod badija – zelo čudovito!« Ob tem dejanju ni bilo zaznati niti najdrobnejšega čustva. Enemu izmed nastopajočih je z gesto, ki je dajala vtis okostenele formalnosti, s katero prevzema vlogo žrtve v imenu vseh navzočih, v roko stisnil petstorupijski bankovec. Videti je bilo kot miloščina.

    »Kolikšen pa je zaslužek ob tako razkošnem programu?« sem povprašal Kathu med odhodom skozi labirint maharadževe krajinske arhitekture. »Zelo slab,« je odvrnila, »na predstavi za bogatune vsak od nastopajočih dobi po 200 rupij,« je povedala. Približno štiri evre. »Na poroki pa petkrat več, tisoč rupij po glavi. A to ni pomembno,« je nadaljevala, »dokler igra godba, dokler se pleše, gre življenje naprej.«

    www.dnevnik.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.dnevnik.si
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20061224224951326

    No trackback comments for this entry.
    Ples kačjih čarodejk | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,54 seconds