Bila sem otožna in opazila,
da me je lišaj že skoraj prerasel.
Sanjala sem utrujenih nog in zaprtih oči.
Opazila sem, da si želim ljubezni.
Bila je noč, ki je pila mojo ljubezen,
da bi jo jutro rodilo na novo.
Čas prazni in jo napolnjuje.
Nikoli tema ne zakamni srce.
Jutro nadomesti manjkajočo
zgodbo govorice noči.

Zvezde nikoli do kraja ne izgorijo.
Ostane svetloba, ki se privesi v jutro.
Zbudi domišljijo in želje.
Požene kolesje časa v zaris gibanja srca.

Občutim kri z nadihom vina,
ki hoče z močjo reke krožiti
in se pretakati skozi telo.
Kadar usmerim pogled na otroštvo,
se mi zdijo razmišljanja in občutki lepši
in ljubezen ne bi nikoli smela
postati talka v ujetosti noči,
kajti tema in svetloba sta eno telo
in jaz sem omotična, ko me sežiga
noč in dan na ležišču pričakovanja.
Ljubezen nikoli ne presahne, vedno pride,
pomešana z zvezdnim prahom noči.