Zavedati se, da vse stvaritve tvorijo celoto, prebuditi v sebi človeka, ki se zave univerzalne zavesti, ter ozavestiti dejstvo, da je vsaka stvaritev izraz misli tistega, ki te misli ustvari. Tako preprosto in hkrati zapleteno, saj je običajna zavest vendarle vezana na obliko, in bistva življenja ne prepozna ali pa se ga zaveda le občasno.

Teža navad, nagnjen, želja, nas pogosto preokupira - kako pogosto je najvišji filozofski domet politiziranje ob dnevnih novicah. In kako pogosto gledamo neumne oddaje dokazujejo statistike gledanosti. Če jih nebi tako množično gledali, bi bili ponudniki prisiljeni prilagoditi program. Tudi narod in njegova vlada jedo iz istega korita in se prilagajajo okoliščinam, dokler ni dosežena meja. Absolutne definicije za poštenost in nepoštenost se tako ne da izpeljati na podlagi vzorca.

To kar označujemo za pošteno ravnanje je zelo pomembno in cenjeno v vsakdanjem življenju, v luči »ljubezni« pa je jasno, da je tudi človek, ki se izogiba lažem, prevaram in kraji, kljub temu suženj samoprepričanja in samopotrjevanja. Drugače je, ko se nekdo po svoji vesti vpraša, če je pošten.
Rastline, živali in ljudje se borimo za preživetje, vendar ima človek še dodatno potrebo, da se venomer potrjuje.

Do preseganja vsakodnevne avtomatike mnogokrat pripeljejo doživetja, ki zahtevajo delovanje. Osvoboditi se vezi korak za korakom je na začetku, kot bi v že tako prenatrpano stanovanje prinesel še papagaja, pa »akvarij z ribami«, nato pa ugotovil, da ti čudovite ribe prinašajo mnogo miru, njihov življenjski slog šele prepoznavaš, ko naletiš na tovrstno literaturo si prebereš to in ono, ko srečaš »akvarista« je mnogokaj za pokramljat in vedno znova lahko širiš svoje obzorje. Potem se posloviš od vsemogoče navlake, a ob akvariju pogosto sladko zaspiš.

Šele ko stopiš mimo začrtanih poti, postaneš sprejemljiv za nove možnosti, teža pomembnosti starih navad izgublja na moči. Sprva so to le miselni drobci, postopoma pa vsebujejo te misli nove vsebine. Mnogokrat se pojavi občutek nesigurnosti, a želja po napredku in odpor do stagniranja sta gonilni sili. Samopotrjevanje mnogokrat plane na dan in želi onemogočiti razvoj, ter postaviti delovanje na stare, preizkušene tire. Vendar v zavest začno prodirati nove sile, misli se vedno manj pogosto usmerjajo na potrjevanje lastnega bitja. Opuščanje vsega, kar ovira lasten razvoj je za nekoga lažje, spet za drugega težje, a vsakdo mora razrešiti svoj lasten misterij. Edino v miru, ki sledi navadno hudemu boju, je mogoče slišati glas praizvora. »Kdor hoče svoje življenje obdržati, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.«

A je velika razlika med vedenjem in dejanskim delovanjem. Nabira lahko znanje vsaka oseba z povprečnimi intelektualnimi sposobnostmi, čisto nekaj drugega pa je zakorakati in tako tudi živeti. Relativno lahko se je naučiti raznih metod, a so to le orodja za sile fizične narave. Od motiva je odvisno ali gre za belo - dobronamerno ali črno magijo. Duhovnih moči pa ni mogoče koristiti, dokler je prisoten vsaj drobec sebičnosti. Namen mora biti popolnoma iskren in čist, saj se v nasprotnem primeru energija transformira in vpliva na človeka na astralnem nivoju, a so lahko posledice katastrofalne. Tudi ptica ne more poleteti, dokler se ji ne razvijejo krila, a ko se razvijejo je pred njo mogočen prostor in njen pogum, da v ta prostor verjame.

Darinka Šajn