Z osredotočanjem na svoj vdih in izdih se sprostimo in si predstavljamo, kako v nas skozi vrha glave priteka zlata svetloba, ki pomeni ljubezen, mir, harmonija in zaupanje. Svetloba se širi po celem telesu z vsakim izdihom, z vdihom pa pritegnemo to svetlobo iz vrha glave v nas.

Priporočilo:
Vizualiziramo toliko časa, da začutimo popolno predanost, umirjenost duha in zlitje z Univerzumom. Počasi, ko se poglabljamo v sebe začutimo, kako smo varni in zaščiteni pred negativnostim tako, da se nam ne more popolnoma nič slabega zgoditi. Stvari sprejemamo razumsko, saj je um in srce v meditaciji povezan in deluje kot celota. Ni nam pomembno več to, da se stvari ne odvijajo tako, kot smo si zamislili ali pričakovali. Ne analiziramo več situacij, ki se »nam« zgodijo in s katerimi se ne strinjamo. Tudi ne gojimo več občutkov samote, jeze, zamer in sovraštva. Vse kar se nam dogaja sprejmemo kot dejstvo, da se je zgodilo z nekim namenom, da se iz situacije, če je negativna, nekaj naučimo in drugič delamo, razmišljamo ali govorimo drugače, če pa smo zadovoljni in ljubeči pa očutimo, da smo na pravi poti.

Vsakič, ko pričakujemo in je potek dogodkov v nasprotju z našo kreacijo ter ob tem gojimo negativna čustva vemo, da to ni prav. Vedno, ko smo neučinkoviti, neuspešni, nezadovoljni ali nesrečni vemo, da smo na napačni poti. Čutimo, da delamo narobe, da je potrebno našo naravnanost spremeniti, misliti drugače in čutiti sprejemanje vsega, na kar ne moremo vplivati in spreminjati.

Posledice, ki jih občutimo po rednem daljšem obdobju meditiranja nas prepričajo v to, da smo resnični sami kreatorji svojega jutrišnjega dne, svojega življenja. Čeprav kdo verjame v karmični zakon ter sprejemanje njegove nespremenljivosti, se lahko sami prepričamo, da lahko z vizualiziranjem, z usmerjanjem misli v pravo in konkretno smer, spremeni tudi karmični potek ali ga omili. S prizadevanjem za dosego cilja, ki smo si ga zastavili, da živimo kvalitetno življenje in imamo nadzor nad njim, dobimo notranjo moč in občutimo varnost, da je vse mogoče, kar se nam porodi kot srčna želja. Ko gledamo življenje, ki se odvija pred našimi očmi s srcem, ljubeznijo, zaupanjem in sprejemanjem, ohranjamo življenjsko potrebno energijo, ki bi jo sicer porabili za upiranje, kar pomeni: psihični boj proti stvarem, ki smo jih sami ustvarili, morda ravno zaradi strahu, da se to ne bi zgodilo. Tako se človek vrti okoli svoje osi, si ustvarja neprijetno življenje danes, ki ga bo živel jutri.

Pomembno:
Sprejeti je treba vsak dan s hvaležnostjo, radostjo in občutkom odgovornosti, da ga preživimo čimbolj koristno, modro in ljubeče. Imamo možnost izbire: živeti, ljubiti, občutiti srečo ali pa čakati, da nas drugi osrečijo in zadovoljijo naše želje, katere si lahko sami. Samodisciplina krepi ljubezen do sebe in spoznanje, da smo vredni najboljše in sposobni živeti tako, kot si želimo. Hrepenimo po stabilnosti in trajnosti nekega stanja, pa vemo, da to ni mogoče, saj se vse spreminja in že vsak naslednji trenutek ne vemo, kaj nas čaka, če se prepustimo toku življenja, da nas on vodi in premetava z brega na breg. Izgubljamo trenutek, dan, življenje in ko se postaramo in pogledamo nazaj vidimo, da je bilo naše življenje boj za nekaj, kar je samo po sebi umevnega, da doživimo, da imamo vse znanje, ljubezen in srečo v sebi, le mi sami bežimo od sebe in čakamo, da naredi nekdo drug tisto, kar je naša odgovornost.