Pot do sreče ni v iskanju koristi in koristnosti – (saj se po zadovoljitvi ene potrebe pojavi druga) , pač pa v dopuščanju in predajanju.

Boleč je občutek, ko ugotoviš, da stopajo ljudje v stik s teboj le na podlagi lastnega interesa – ko vidijo v tebi/želijo iz tega razmerja iztržiti nekaj za svoje dobro, bolje rečeno za lastno korist.

Zato meni ne pomeni nič denar, hiše, bla, bla, pač pa vrednotenje.

Kot rešitev si priklicujemo idejo o »bogu«, ki je dober, vsemogočen in nas ima z vsemi napakami vred brezpogojno rad. Vse tisto, po čemer hrepeni človeška duša. In se tolažimo, da je človeška rasa v svojem bistvu vrsta kompatibilnih posameznikov, ki bomo »eno«, ko bomo odvrgli masko telesne navlake.

Če želiš trenutno zadovoljstvo, moraš obrniti okoliščine v svoj prid. Pa smo zopet na začetku.

Torej, igraš igro vzajemne koristnosti ali pa ostaneš sam, ne le sam, osamljen. Ni čudno,da se tako širi vedno glasnejši krik odtujenosti.
Morda pa to ni tako slabo.
Pripeljali smo se v položaj, ko bomo prisiljeni prisluhniti sami sebi. Tankočutno prisloniti uho na svoje srce in dušo, ter začutiti njun (svoj!) tok in utrip. Kakšno melodijo poje? Kaj je glasba za moja ušesa?
To harmonijo lahko slišiš le, če se imaš rad. Potem je svet lepši. In lahko odpreš svoja vrata ter dopustiš, da imaš nekoga brezpogojno rad, to dopustiš tudi drugemu. Dragi moji, ni lepšega darila, kot dati sebe ter biti sprejet.

Na poti do tja pa le pljunite v roke – nosite pokončno hrbtenico, imejte malho zaupanja polno, nosite nasmeh na obrazu, delajte na svojem optimizmu. Naj vam vaši dragi/najbližji ne bodo odveč. Ljubite, ljubite, ljubite.

S svojimi ljubljenimi se boste harmonično zlili v eno.