Svet je velika čakalnica
z modrim stropom, zelenimi stenami
in tlemi, na katerih odmeva moj korak.
Sem prebivalka v drevesih in popotnica
sivih tlakovanih cest, prepuščena
barvam življenja in sencam samote.

Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem
kapetanka na njihovi palubi.
Plovba je dolga in kompas mi je padel
v morje. Vodi me zvezda večernica.
S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja.
Pesnim s pravljično domišljijo,
ki me vabi, da prižigam svilo neba.
V kristalnih dvoranah noči sem kneginja
na prestolu rož svoje duše.

Sprejela sem srečo, ki jo je našlo moje srce.
Sem romarka, iskalka neskončne rimske ceste.
V zatišnem vrtu sončne bleščave iščem jutranji žarek,
ki se v sebi smeje in joče, da bi se zaradi
najine podobnosti še bolj čutila del celote z njim.
Visoki val noči mi preplavlja čute
in moje telo se seli v drevo,
ki bo prek svojih korenin večno zelenelo
v svojem trenutku preseljevanja vame.