V skorjo bukve sva vpisala,
začetni črki dve,
v mladosti, kot sva znala,
v mladosti, kot se sme...

Ko se sme ljubiti,
brez pregrad, ovir,
ko se smeš boriti,
za svoj notranji nemir...

Za vedno sva si obljubila,
zavezo sva si večno dala,
ne bova naju izgubila,
nikoli naju ne izdala...

Bukev danes še živi
še črki v njej sta vpisani,
a poljubi Tvoji so odšli,
so z mojih ust izbrisani...

Morda sploh ni bilo potrebe,
da sva si obljubo dala,
saj sva v srcu samo sebe,
samo nama sva lagala...