Nalagam si vrednostno zapoved,
živo, otipljivo, zavezujočo zahtevo.
Bodi v skladu s tistim,
kar se bo iz tebe rodilo v prihodnje.
Dopusti si, da si človek med mrtvimi,
kjer je meja med možnostjo
in prestavljenim v ozadju jezika.

Tam je vera in ogenj,
da jabolko v ustih dozori.
Narečje telesa gre skozi usta
in ga drži za uzde skozi glino.
Skozi usta shodijo noge.
Skozi usta se sprehaja bledolična presta.
Skozi usta se sprehajajo prečiščevanja,
čudeži in paradoksi pogube.

Jezik pristane ne sekalcu.
Na kosmatih krilih čmrlja cvetijo
češpljevi cmoki in neužitne koščice.
Ti jih pljuvaš v morje in žvečiš skale.
Usta niso Altamira.
So vroča votlina, hrepenenjski kompleks
ponotranjenosti ljubiti lastno žrtev in zmago,
ki se nosi in skriva za jezikom.

Ostrozobo požira neskončne hodnike,
ki so postali hladen drget pozabe -
lasulja brez vetra,
hladne noge brez nogavic,
hoja brez markirane steze v gozdu,
deževna noč brez brisalnikov na vozilu,
vožnja v otroški stajci,
izlet s pozabljenimi očmi na nočni omarici.

Noro, bizarno noro! Kakšna slepota.
Kako noro je prevarana lisica,
ki se je skrivala v ustih.
Kot miš v moki je ždela
in žvečila svoje zadovoljstvo,
ko si je uporni kozorog zataknil rogé
med suhe veje viharnika,
ko je iskal svoj planinski raj.