|  Čelo, ob spremljavi klavirja -
žametni zven njega strun
me boža nežno prav do srca,
harmonija mehke melodije
ponese v neskončne me širine,
v globine temnega morja …
in kot neznanih daljav odmev,
še violina zapoje – srce moje
pa v bridkosti vztrepeta:
***
Ni več melodije… violine,
sliši se le… zvok globine:
tu so kiti, so delfini...
Jokajo – in jokam z njimi.
Pa ni žalost to, le bolečina,
občutje daljnega spomina…
Telo mi trepeta…
sem v globini - Začetka mojega.
Mar res jočejo?
Ali odmev je mojega srca,
samotne duše bolečina,
ločene iz Izvora večnega?
|
NE ZAMUDITE
Delfini jočejo v globini
Prispeval/a: sonceživljenja dne sreda, 29. november 2006 @ 13:45 CET
Lepa pesem…. Moč hrepenenja srca, ki bi želelo boso stopiti po stezi, katere smerokaz je univerzum, pa so čevlji z vezalkami življenja postavljeni na ceste polne stranpoti in omejitve hitrosti.
S teboj zaplavam ob nežni melodiji in z delfini….
Darinka
Delfini jočejo v globini
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 30. november 2006 @ 11:16 CET
Darinka, hvala, ker si zaplavala z menoj; lepše je…
in v ljubezni je prostora za vse - saj zato Ljubezen je!
S pozdravi,
Danaja