Z očetom sva šla na pogreb.

Ko sva se približala farni cerkvi sem slišal glasne zvonove, ki vabijo k maši zadušnici za pokojnim. Glavna vrata v cerkev so bila na strežaj odprta, cerkev prazna, zato sem pomislil, da bo maša zunaj, na prostem, očitno zato, ker se je na pogrebu pričakovalo veliko število ljudi.

Pešpot do cerkve je speljana mino župnišča, z očetom stopava po tej poti in ko sem od daleč pogledal skozi vrata, ki vodijo v župnišče, sem videl, da pokojnik še leži v odprti krsti. Oče je rekel: ''No, pa ga gremo še pokropit, preden ga bodo zaprli v krsto''. Vstopila sva v župnišče, takoj za nama pa še neznan moški. Le mi trije smo bili takrat pred pokojnikovim truplom. Krsta s pokojnim je dober meter in pol dvignjena nad tlemi.

Ko tako stojim za očetom in opazujem obraz pokojnega, vidim, da je to farni ključar, mož sredi šestdesetih, močnih potez, debelušen v obraz, zdravega videza. Naenkrat sem mi zazdi, kot da se je njegova ličnica zganila, čisto malo, potem vse mirno in zatem še enkrat trzne z usti, potem pa je začel pokojnik v krsti premikati tudi roke in noge, kot da mu je krsta premajhna. Očetu od presenečenja na uho tiho rečem: ''Pa saj ta je še živ''.

V istem trenutku se pokojni v krsti dvigne v sedeči položaj, pogleda okrog sebe in nam trem poltiho reče: ''Seveda sem še živ, oni pa so se me hoteli znebiti in me živega zakopati''. Takoj zatem previdno sam stopi iz svoje krste in reče nam trem: ''Hitro stopite z menoj, da nas kdo ne vidi!''

Odpre neka vrata, ki so znotraj župnišča, hitro vstopimo brez besed za njim vsi trije, v sobo velikosti približno štiri krat štiri metre. Sam prepoznam znan prostor, to je učilnica, v kateri sem imel kot otrok vero nauk. Živi-pokojnik gre na drugo stran prostora in z nervozno roko na nekem mestu tipa po leseni oblogi, s katero je obložena stena, kot da nekaj išče. Mi trije čakamo pri vratih in gledamo, kaj bo.

Po kakšne pol minute njegovega iskanja s tipanjem roke po oblogi, se pod njegovimi prsti narahlo vdre lesena obloga, kvadratne oblike v velikosti človeške dlani, kot da gre za stikalo, za nek mehanizem. Oni pogleda nas, nič ne reče, mi smo pa vedeli, da je hotel reči: ''Hvala Bogu, našel sem''. V tistem trenutku, so se okrog nas začele zapirati vse odprtine v sobo. Preko vrat in enega ter drugega okna, so se začele ob steni iz tal dvigati dodatne ozke stene, podobno kot se zapirajo vrata dvigala in nas tako v nekaj trenutkih ločijo od zunanjega sveta. Znašli smo se skoraj v popolni temi, vsi štirje zaprti v tej sobi, kot znotraj kocke, v popolni tišini, vendar me ni bilo nič strah.

Naenkrat začutim, kako smo se začeli spuščati v globino, začetni občutek, kot da se pelješ v nižje nadstropje z dvigalom, pogledam proti stropu, res se spuščamo v globino pod zemljo, strop se namreč mojim očem zmeraj bolj oddaljuje, pet metrov, deset metrov, potem se čez nekaj sekund ustavimo, pogledam proti stropu, mogoče kakšnih dvajset, petindvajset metrov visoko nad sabo vidim strop sobe, mi pa še vedno stojimo na tleh te sobe, v globini zemlje.

Nekaj trenutkov smo v popolni tišini, nihče nič ne reče, sam tudi nisem takrat nikogar drugega videl, le strop visoko zgoraj.

Kmalu zatem se začnemo dvigati nazaj proti površju, to vidim po tem, ker se mi strop sobe zopet počasi približuje. Mogoče traja vse skupaj kakšnih trideset sekund, največ minuto in smo zopet zgoraj.

Takrat pogledam okrog sebe, presenečen opazim popolno spremembo. Vsi štirje stojimo sedaj na travi, sredi zelenega travnika. Okrog sebe opazim po travniku tudi druge ljudi, ki hodijo svojo pot, nekam hitijo s sklonjenimi glavami, v trenutku smo se vsi štirje pomešali med njimi, kot da se z nami ni nič posebnega zgodilo.

Spoznam okolico, nahajamo se na travniku, kakih tristo metrov nad farno cerkvijo, v kateri še zmeraj na ves glas zvonijo zvonovi. Nekaj deset metrov od mene, po hribu navzgor, se nahaja farno pokopališče. Z očetom se odpraviva v nasprotni smeri od pokopališča, greva peš v smeri cerkve.

Na sredi poti srečava Ludviga z njegovim sinom, on kot zmeraj nasmejan in ''kako ste kaj…'', z očetom malo poklepetata. Njegov sin, star kakšnih dvanajst let, mi pravi: ''Pridi, če hočeš ti kaj kupim'', jaz ga pa odsekano zavrnem, ''Hvala, ne potrebujem ničesar''.

Kaj se je potem zgodilo, ne znam povedati, niti, kaj je bilo ta dan s pogrebom, kaj z ''živim ključarjem'', prav tako mi ni jasno, kdo je bil oni četrti človek, vem samo, da je bil moški. Težko verjamem, da je kdo drug kaj posebnega opazil, skrivnostni podzemni prehod iz župnišča pa bo verjetno še naprej ostal skrivnost, ki je ne bom nikoli povsem razumel.