Ne vidi mene,
ne vidi, da imam srce,
zanj sem le nekdo, ki bel je,

z dežele, kjer bogastvo vsipa se.
Pa prav ima -
le tako lahko sem k njim prišla.

A po kaj? - Ne gledat nje,
ki nosijo na dlani še srce,
njih Zemlja me klicala je …

in ko je objela me,
se mi duša je zjokala,
kot da tu šele sem prava jaz postala.

Stopam bosa po raskavih poteh,
kjer tudi trnje skriva se,
božam skale starodavne,

pustim, da veter divji češe mi lase;
in vračajo megleni se spomini,
celoto kos za kosom mi grade.

Prej razdalje so bile, zdaj zame več jih ni.
Sem - kjer srce biti si želi!

Prej želje so bile, zdaj zame več jih ni.
Bivam – kot duša bivati uči!