Piše: Janez Drnovšek

Pred nami je čas nakupov. Vse mogoče neumnosti kupujemo. Potrošniška usmeritev sodobne civilizacije zna ustvarjati v človeku vedno nove želje po nakupih, čeprav potrebe zares ne obstajajo.

Po drugi strani pa nas odvrača od nekaterih nakupov, ki bi nam lahko pokrili življenjsko nujne potrebe v določeni situaciji.

Naši dedje in babice so vedno skrbeli za ozimnico, včasih tudi še naši starši. V tem letnem času so nabavljali življenjske potrebščine, ki so jim pomagale prebroditi zimo. V sebi so imeli še vgrajen občutek, da je zima težak letni čas in se je treba nanj pripraviti.

Tisočletja so ljudje živeli tudi v strahu pred vojnami in nikoli niso bili povsem prepričani, da je varno živeti brez nujnih zalog. Še v dvajsetem stoletju se je ta občutek ohranil, saj sta svet pretresli dve svetovni vojni in vsakršnega pomanjkanja je bilo veliko. Izgubljati se je začel šele v zadnjih desetletjih, ko smo postajali vedno bolj prepričani, da bo sodobno potrošništvo že poskrbelo za vse. Kadarkoli lahko gremo v trgovino in nabavimo vse, kar potrebujemo. Zakaj bi si delali ozimnico oz. zaloge nasploh?

Za tem prepričanjem pa ni prav veliko razmisleka, temveč le pozaba tisočletnih izkušenj. Sodobna civilizacija nas je uspavala v lagoden dremež, kjer nič kaj veliko ne razmišljamo, niti se ne zavedamo dejanskega stanja sveta.

So danes velike katastrofe, ki bi presekale oskrbovalne tokove, nemogoče? Je nemogoč energetski mrk, ki bi za določeno obdobje ustavil vse tovarne, mline, štedilnike in hladilnike?
Da o ogrevanju ne govorimo.

Saj si vendar lahko zamislimo velike ekološke katastrofe ali pa teroristične napade velikih razsežnosti, ki bi za določen čas lahko povsem omrtvičili naše življenje. Kar spomnimo se orkana, ki je zbrisal New Orleans in nemoč sodobne ameriške države, da bi ljudem v stiski pravočasno pomagala. In strokovnjaki nam napovedujejo vedno več ekoloških katastrof. Pa tudi teroristični napadi niso noben privid, saj se varnostne službe po svetu ukvarjajo v glavnem le še z njimi. Med njimi kroži rek, da ni vprašanje, če bo prišlo, do terorističnega napada velikih dimenzij, temveč je vprašanje le, kdaj.

In ob vsem tem je sodobni človek na kaj takega povsem nepripravljen, zlasti vsi, ki živijo v urbanih naseljih. Kar pomislite, kako bo, če bo nenadoma prekinjena električna povezava, plinovodi ne bodo delovali, oskrba s hrano in drugimi potrebščinami se bo popolnoma ustavila. Kako dolgo lahko preživite? Kriza bo morda trajala nekaj tednov ali celo več, boste zdržali tako dolgo? V stanovanju boste našli ogromno nepotrebne šare ne pa najnujnejših potrebščin, ki bi vam omogočile preživetje. Nobene hrane, še sveč in vžigalic morda ne boste imeli.

Grozljiva misel, a kdo si upa trditi, da je nemogoča?
Zato bi zdaj v času nakupov morda le pomislili na kaj takšnega. Razmislite, kaj je najnujnejše, da preživite v krizni situaciji, ko vam nihče ne bo mogel pomagati. Ozimnica vaših babic bi vam prišla še kako prav.

Človeštvo še nikoli v svoji zgodovini ni bilo tako ranljivo. Nikoli niso bili ljudje tako odvisni od energije, ki prihaja od daleč, od trgovin in oskrbovalnih centrov, ki lahko delujejo le v normalnih razmerah. Nebogljenost sodobnega človeka v resni krizni situacije je resnično grozljiva. Krive so države, krive so institucije, krivo je potrošništvo, kjer je dobiček edini motiv, ki vse poganja. A krivi smo tudi sami, ker smo svoje življenje na milost in nemilost prepustili slučaju. Vendar kakor se stvari na svetu razvijajo, to ne bo več slučaj. Ni več vprašanje, če se bo najhujši scenarij uresničil, temveč le kdaj. Morda že to zimo.
www.gibanje.org