V majhni hosti sta na trhlem hrastu živela polha Pihec in Puhec. Imela sta mehka puhasta kožuha in napihnjena trebuha. Nič čudnega, saj sta se nenehoma hranila z želodom in žirom. Neprenehoma pa sta si bila tudi hudo v laseh.

Nekega hladnega dne sta hodila po mehkem mahu in iskala hrano. Med mahom na tleh sta oba v istem hipu zagledala majhno hrustljavo hruško. Oba hkrati sta jo hotela pohrustati.

"Tale hruška bo moja!" je pohlepno zapihal v Puhca Pihec.
"Ha ha ha, me že lomi smeh," se je hahljajoče napuhnil Puhec. "Hruška bo seveda moja, ti potuhnjeni oholi hlačon!"
"Ti si pa smrduh pa skopuh pa oderuh!" je Pihec hreščeče zapihal v brata Puhca.
"Ti si pa lenuh pa požeruh pa debeluh!" je nazaj hropeče nahrulil Puhec Pihca.

In Pihec je brcnil Puhca v trebuh. In Puhec je Pihca ihtavo potegnil za uho. In sta se mahala, vihtela tačke, hripavo hropla in pihala od hude jeze.

Hrup je prebudil polhka Mihca. Pohlevno je prihlačal mimo obeh razhudenih polhov in ovohal majhno, mehko hruško v mahu na tleh. Hipoma jo je zgrabil in hrabro odhitel z njo mimo obeh mahajočih se polhov. Potihoma se je zavihtel po hrapavem deblu hrasta in po dveh minutah ves zadihan prihropel s hruško v tačkah na vrh hrasta. Tu jo je prav potihem hitro in hlastno pohrustal. Počehljal se je po od hruške napihnjenem trebuhu, zazehal, in hip za tem je že drnjohal.

Oba puhloglava polha pa se še zdaj mahata zaradi hruške, če nista že prej odnehala. Lahko noč!

Zgodba je namenjena utrjevanju črke "H"!
Avtorica Ljuba Žerovc