Bilo je na začetku jeseni, vreme je bilo še zmeraj lepo in sedel sem poleg moje žene v risalnici. Otroci so odšli v šolo in znašla sva se sama, končno s priložnostjo, da malo izpreževa.
Vzel sem jo v naročje in poljubil na vrat. V zadovoljstvu je vzdihnila, odražajoc tudi moje trenutno razpoloženje. Preživela sva polovico najine pričakovane življenjske dobe in imela vse razloge za srečo. Nikoli nisva hotela ali naredila karkoli posebnega, da bi si zaslužila to dobro usodo, ki sva jo tako polno uživala.

Toda človek je čudna žival, neprestano išče besede, s katerimi bi si razložil vzroke za svojo srečo ali žalost, misleč, da ga bo odgovor na ''zakaj'' vodil do razumevanja ''kako''.

Žena je počivala z glavo na mojem ramenu in medtem, ko sva se sprostila na zofi, sem tvegal z vprašanjem: ''Povej mi, kako si razlagaš, da imava tako dober zakon ? Nikoli nisva imela kakšnega resnega spora in moje hrepenenje po tebi se ni nič zmanjšalo. Najbrž sem pa tudi edini soprog, ki resnično ceni svojo taščo.

Žena je bruhnila v smeh, nato pa mirno odvrnila: ''Tako dolgo sva srečna skupaj ravno zato, ker se nisva nikoli spraševala take vrste vprašanj. Oba veva, da je včasih boljše pustiti navodila za uporabo pri miru in sam ugotoviti, kaj je potrebno narediti. ''

Ljubezen, še posebno za poročen par, je kot vožnja s kolesom; nisi pripravljen nanjo. Poskusiš, padeš, spet poskusiš in nekega dne, ne da bi razumel zakaj, ti uspe; toda če se sprašujes, katero nogo uporabiti najprej ali razmisljaš o ravnotežju, medtem ko poganjaš kolo, bos začel omahovati in slej kot prej padel dol.

Včasih ni dobro preveč razmišljati, le premikati se je treba začeti in naravno obnašanje te samo od sebe pripelje do spontanega delovanja.

Ali se ti mudi spremeniti vsakodnevno rutino, da bi izboljšal svoj položaj ? No, pusti ob strani mišljenja in besede in ne beri navodil: noben učitelj ti ne bo povedal, niti noben vzorec pokazal kako živeti srečno.

Vir: Christian Godefroy