Vihar življenja tebe je odnesel
Na hrib visoki, kje z višine slavne
Ne vidiš, ne zaznaš višave prave
Te, ki v resnice svet te pelje.

Omamljen, od zraka sladkega moči in vlade.
Ponosno mimo mene se sprehajaš.
Ljubezen je zradirana ponosom.
Nežnost je poteptana ciničnosti kopitom.

Dal dušo svojo ti v oklep betonski.
Čustva potlačil, zdaj umetno srečen.
V obleko vzvišenosti oblečen
Pozabljaš, da tukaj nič ne večno.

Ko končno se zaveš in zbudiš
Iz sanj morilskih, ničevih, lažnivih.
Bo časa roka nesla v zgodovino
Priložnost, ki ti podari ljubezen večno.