Pozno v noč je.
Na nočni omarici mi gori lučka
skupne preteklosti.
Košarica svetlobe z zelenim
senčnikom upanja.
Poševno, svečano.
Znamenje nekega srečnega dneva –
enega izmed mnogih.
V tišini mi utripa srce.

Prikličem si v spomin
nerazložljive skrivnosti.
Kresnice in usedline bivanja.
Stvari, ki me še vedno razveseljujejo
in stvari, ki sem jih odrinila iz zavesti.

Prikaže se mi cel svet.
Kot ena soba.
Kot gledališki oder.
Intimen v smislu čustev in bližine.
Kot boleč, brezumen in neizmerno
velik zbiralnik ljubezni je.
Ljubezni niso nemogoče.
Tako nepogrešljive so
in človeku potrebne.

Koliko zaljubljenih prednikov je živelo.
Koliko ljudi z ljubeznijo v srcu živi.
Ti gledajo na nas kot na otroke.
Pripovedujejo nam, da je sentiment vse.
Po njem se čutimo ljudje.
Je krožni tok življenja.
Z obrnjenim soncem navznoter.
Sonce je daleč. V pravi razdalji s človekom,
da ne zaledeni, da ne izgori in da živi.
Sprejeti njegovo svetilo v pravih količinah,
ob pravem času in v zmerni zlati barvi.
Živeti ob jamboru ljubezni med plovno potjo.
Prepoznati svoj skriti obraz.

V soncu se pretaka kri.
Iz sonca teče kri.
Priteka skoz mestna vrata,
priteka skoz duri tvojega doma
in najde pot v srce.
Diha povsod razgaljena v telo.
Ne more se ujeti s fizično močjo
ali močjo razuma.
Sončna svetloba je kot materinstvo,
ki se hoče naseliti v notranjost telesa.
To občutim. Srečna in omamljena sem
od lepote življenja in sončnega bivanja
v meni, v vseh stvareh in ljudeh.
Od sledov njenih rok v koreninah, drevesih,
rastlinju in njenega tipanja po meni.
O luč, ki nikoli ne izstopiš iz moje zgodbe
in ustvarjaš notranje sonce. Človeka v meni.