Med sabo tkemo male resničnosti
in paramo konopce laži iz časovne mreže.
Konopci se raztapljajo in zlivajo v čas prostora.
Čas se razrašča v drevo, ki je doseglo
v višino in širino sedmero vej.
Te segajo iz sedmerih korenin v sedmero dimenzij.
Tam kozmičnega božanstva po človeško ni.
Je samo odsev ukrojenosti –
minimundus hrepenenja odspodaj,
ki z raketami riše premice iz izsušenega spomina,
iz arhitekture prostora v arhitekturo brezprostorja,
kjer je tudi zastor, ki ne ločuje
utopije od parjenja brezčasnosti.

Obstaja upor izstreljenih odtrganosti,
stopalo, ki tepta človeške misli
in vrača pogled v notranjost okna,
kjer počiva svet iluzij.
Čopič razuma riše v neskončnosti,
projecira svoj obraz in odplesuje scenografije
velikih mojstrov plesa izposojenih obsesij
iz shakspearjevega Fausta.
Na vzmeteh, ki odrivajo minimundus duše,
ni sveta smoga in avtomobilov.
To so svetovi z duhom človeške kože.
Svetovi kot klopotec pod jajčno lupino.
Svetovi po pasje pod razmočeno dlako.
Svetovi kot zaužita postana in mrzla hrana.
Čutim svet in bi rada živela kot lotosov cvet. Noro!
Čutim ga kot čaplja na eni nogi, v meni stoječa
na dolgem drogu v negotovosti.
Ta svet čutim v dihu svojega bivanja v njem.
Pogosto slišim odmeve svojih besed,
nihanje tekočin, kot bi se vanj pretakala moja kri,
da bi ga napolnila in raztegnila z glasovi,
ki brez sramu povedo kaj čuti malo mesto –
minimundus miniaturnega sveta duše.