Piše: Jasna Martinjak - Resnična zgodba 24.3.2003

Začenjam z danes. Sinov rojstni dan. Deseti… Ves dan pripravljam in pospravljam. Čutim, da sem polna napetosti, zato nerodna. Prižgem si Windrose, glasbo violin. Iz mene se začne viti žalost. Spuščam žalostne, hromeče glasove. Zaslišim notranji klic, naj se uležem na kavč, kot že tolikokrat poprej ob približno istem času dneva. Uležem se in slišim, naj glavo obrnem na drugo stran kavča. Storim tako in se prepustim. Do sedaj sem vedno videla vijolično roza svetlobo, ki je delala nad menoj in skozi mene. Danes je bila modro zelena. Začela je delati na grlu, potem na srcu in pleksusu. Kar naenkrat sem lahko zajokala. Nekaj časa so šle solze iz mene.

Čudovita Prisotnost je svoje delovanje premikala navzdol proti nogam in se tam tudi nekaj časa zadržala. Potem mi je naročila, naj ugasnem glasbo in ko sem se ulegla nazaj, je delala še skozi obraz in oči. Proti koncu so bile barve modro zeleno vijolične. Občutki izredno mehki in ljubeči

Vedno močeje te čutim, Ljubljeni Angel, in tudi slišim te že, vidim prav tako.
Sedaj se dobro počutim.
Skoraj vsak dan zaslišim ta klic k zdravljenju. Vprašala sem, če lahko pripeljem zraven tudi prijatelje. Slišala sem JA. Hvaležna Jasna

Mimogrede: Po zdravljenju sem se tudi dodobra izpraznila na stranišču.

LJUDJE SMO IZJEMNA BITJA, KI ŽIVIMO V IZJEMNEM SVETU. NIKOLI, POD NOBENIMI POGOJI NE BI SMELI JEMATI NE LJUDI NE SVETA KOT SAMOUMEVNE.

NAGUALI SNAMEJO MASKO, KI NAM KAŽE SEBE IN SVET, V KATEREM ŽIVIMO, KOT NEKAJ NAVADNEGA IN BREZ LESKA, NEKAJ PREDVIDLJIVEGA IN KAR SE PONAVLJA, IN SI NADENEJO DRUGO, KI JIM POMAGA, DA VIDIJO SEBE IN OKOLICO, KAKRŠNI V RESNICI SMO – KOT PRESENTELJIVE DOGODKE, KI SE SAMO ENKRAT RAZCVETIJO V PREHODEN OBSTOJ IN SE NIKOLI NE PONOVIJO.
(Florinda Donner Grau)