Terapevtsko jahanje se je izkazalo kot učinkovit način lajšanja motenj pri vedenjskih težavah otrok in kot oblika rehabilitacije po prometnih nesrečah

Naj imamo opravka z manjšimi vedenjskimi motnjami, kot so na primer težave pri koncentraciji, ali pa z resnimi težavami ljudi z boleznimi centralnega in perifernega živčnega sistema, v vseh primerih se je za učinkovit način lajšanja motenj in znakov bolezni izkazala terapija s konjem.

Čeprav to še vedno ni uradno priznana oblika terapije, ki bi jo sofinanciral Zavod za zdravstveno zavarovanje, se zanjo zanima vse več posameznikov in družin.

Terapevtsko jahanje
V jahalnem centru Starošince na Dravskem polju, kjer ima sedež ustanova Fundacija Nazaj na konja, vse leto izvajajo različne oblike terapevtskega jahanja. Tam namreč deluje ekipa usposobljenih terapevtov in pomočnikov za izvajanje vseh treh oblik terapevtskega jahanja, kot so terapevtsko-pedagoško jahanje, hipoterapija in športno jahanje za ljudi s posebnimi potrebami.

Terapevtsko-pedagoško jahanje je namenjeno ljudem z motnjami v duševnem razvoju, slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim, pa tudi ljudem z govornimi, jezikovnimi motnjami, težavami pri učenju, motnjami vedenja in osebnosti ter duševnim bolnikom, otrokom in odraslim. "Izkušnje dela s konjem otroci nato prenesejo v šolsko okolje. Če imajo težave s koncentracijo, med ježo na primer štejemo in računamo, hkrati pa morajo imeti vklopljene tudi vse čute, da sledijo konju," pojasnjuje defektologinja Pegi Zakrajšek iz Fundacije. "Hiperaktivni otroci se ob konju umirijo, avtisti pa na primer z njim navežejo očesni stik in razvijajo govor."

Hipoterapija se razlikuje od terapevtsko-pedagoškega jahanja. Bolj je povezana s fizioterapijo in medicinsko rehabilitacijo oziroma lajšanjem bolečin po prometnih nesrečah in možganskih kapeh, primerna pa je tudi za ljudi z motnjami gibalnega aparata, genetskimi ali ortopedskimi motnjami ter za ljudi z boleznimi centralnega in perifernega živčnega sistema, med katere sodijo cerebralna paraliza, multipla skleroza, diskinezija in druge. "Napredek je lahko zelo različen," razlaga Zakrajškova, "kaže pa se v povečani gibljivosti medeničnega dela, sproščanju mišic, izboljšanju ravnotežja, koordinacije in reakcijskih sposobnosti posameznikov, ki so sicer večinoma priklenjeni na sedež invalidskega vozička."

Od kod denar?
"Naša fundacija plača 50 odstotkov cene terapije, ostalo pa žal ostaja na plečih staršev in različnih organizacij," opozarja Metka Demšar, ki je med ustanovitelji Fundacije. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije namreč ne sledi zgledu sosednje Avstrije, ki takšno dejavnost sofinancira. Denar je tako najpogostejša ovira na poti lajšanja bolečin in približevanja normalnemu načinu življenja. Za dvajsetminutno terapijo, prilagojeno potrebam posameznega otroka, morajo starši odšteti 1900 tolarjev, druge stroške dveh ali treh strokovnjakov pa v Fundaciji plačajo s prispevki donatorjev.

Nimajo le težav pri financiranju, ampak tudi pri izobraževanju kadra za izvajanje terapije. Terapevtsko-pedagoško jahanje lahko vodijo različni strokovnjaki, od defektologov, pedagogov, psihologov, socialnih pedagogov, ki so se na tem področju dodatno izobrazili. "Sistem specializacij si želimo vzpostaviti tudi v Sloveniji. Trenutno je najbližja izobraževalna ustanova na Dunaju, a kaj ko je čakalna doba dve leti," pojasnjuje Pegi Zakrajšek. Zato v Fundaciji pripravljajo svoj izobraževalni program. Tudi za hipoterapijo se mora diplomirani fizioterapevt, ki jo izvaja, še dodatno izobraziti, tovrstno izobraževanje pa poteka v okviru ZUIM Kamnik. Tako usposobljenih je pri nas le približno petnajst ljudi.

Katja Gönc
www.dnevnik.si