Slikar, ponotranji me, osmisli me,
upodobi v meni žareč cvet,
ki bo v tvoji roki dozoreval v hrepeneče barve.
Ognjemet tvojega čopiča naj mi nariše dušo.
Pretopi me v barve, ki ostrijo vid in vonj,
barve, ki so kakor dihanje oceana.
Pretoči se vame in nariši pesem v meni.
Ogrej me z barvami ognjeno rdeče granate,
da bom pužila v sebi dneve najine ljubezni.
Upodobi me sijočo v šopku tvojih rož,
dišeče in poduhovljeno, z jasnino neba.
Poglej me, kako brezdušno bela postajam,
kako bledijo rožnate barve v meni.
Ali ne vidiš, da potrebujem barve tvojega čopiča?
Barve, ki se znajo bojevati in izraziti.
Barve svetlih slikarij.

Barve, ki ne odtegujejo življenja.
Barve, ki se znajo čuditi in ugajati.
Barve šumečih kril, pritajene, lahke, netrpeče.
Že skoraj simfonijo hotenja, hrepenenja
in navdušenja, nekakšen preludij barv potrebujem.
Simfonično ubrano paleto barv mi pokloni.
Svetlikajočo svetlobo jutra, ki se preliva
v tišino sončnega dne. Potrebujem barve,
ki me okrepijo in mi dajo moč.
Barve, ki mi razložijo mladostne sanje,
ki jih je moč izraziti kot doživetje,
vtreti pod kožo. Barve, ki pripovedujejo
skupne spomine in jih je mogoče primešati
trenutkom osamljenosti,
jim dati nove izrazne možnosti.
Podari mi barve, ki se ne poslavljajo,
ki znajo govoriti, biti prisotne.
Barve, ki ustvarjajo pomemben člen
v povezovanju občutkov.
O, radostne barvitosti moje mavrične svobode,
koliko strasti mi prinašate to jesen!
Saj veš, da ne prenesem trpkega pogleda tvojih barv.