Jure je bil ribič in je preko celega leta strastno lovil ribe. Nekega poletnega večera pa se mu je pripetilo nekaj nedojemljivega. Iz vode je potegnil zlato ribico in ta mu je z milim glasom spregovorila:

“Tri želje ti izpolnim, samo izpusti me nazaj v vodo!”

Jure se je ozrl naokrog, zamahnil z roko in ribico snel s trnka.

In zopet se je riba oglasila:

“Tri želje ti izpolnim, samo spusti me nazaj v vodo!”

Jure:“ Ma kaj, se mi blede, ali kaj. Od kdaj pa ribe govorijo. Kakšno željo pa mi ti lahko izpolniš, ribica mala in nemočna ? ”

Riba:“Ni želje, ki bi je ne mogla izpolniti če bi On tako želel ! ”

Jure:“Prav! Hmmm! Želim si, da bi imel veliko denarja, pa da bi mi žena dala mir in da bi dolgo živel. !”

“Prav !” Je rekla ribica. In kljub misli, da se mu od slabega ribolova že blede, je ribo vseeno izpustil v globine tolmuna, Sam pa je urno odšel domov.

A glej ga zlomka, ko se je bližal svojemu domu, je slišal močan direndaj in bližje ko je bil domu, močnejši je bil. Kar malo prestrašen je odprl vrata in tam zagledal nasmejano ženo, ki mu je povedala, da so zadeli glavno nagrado na loteriji. Jure se je takoj spomnil na izpolnjeno željo, ni pa nikomur upal povedati svoje zgodbe. Meseci so minevali, obiskov pa kar ni hotelo biti konec. Vsi poznani in nepoznani sorodniki in prijatelji so hodili k njima, a skoraj vsi zaradi denarja, do katerega so imeli apetit. Obiski so se končali šele, ko so zvedeli, da je pošlo vso njuno premoženje. Juretova žena je kmalu zatem umrla in tako je ostal sam. Leta so minevala in turobnost se je naselila v njegovi duši. Velikokrat je šel k ribniku, da bi ponovno ujel zlato ribico in preklical želje a ni je dočakal. Živel je še dolgo in umrl v visoki starosti 111 let. Nihče pa ni vedel, da je bil več kot pol svojega življenja ujetnik in ječar.

Če hočemo tisto kar ne potrebujemo, izgubimo tisto kar smo imeli. Bog je tisti, ki najbolj ve, kaj potrebujemo !