GREH

Na hrbtu ljubezni zaboden v oči,
od tam, kjer ugaša, kjer le še brli.

Ostanek večera pod trudno lučjo,
kot pričo kipenja, med njim in med njo.

Se vrača in hvali svetniško krepost,
čeprav sam ukazal združiti je most.

OBET

Peni se kot morje, ko čez rob kipi,
nenehno hrepenenje zamujenih noči.

Kjer ona bo kot struna in on napeti lok,
izvabljal melodijo z dotiki vročih rok.

Kjer ona bo kot mesto in on pred vrati tat,
čakal na nevesto in soncu rezal vrat.

DEKOLTE

Kar oko je peklo je razbaril stas,
preko lic, v slapove lepih las.

Kjer nesramno drzen, čipkasti pogled,
z mislimi objemal je skrivnostni svet.

In se čudil vetru, da na glas ni pel,
ko z dlanjo pogleda je prek hribčkov šel ...