Moj koš je prazen,
in vsaka stvar je moja kazen.
Najglobja želja skrita na dnu srca
še najlepši spomini so zbežali tja.

Nebo je žalost svojo name izlilo
morje sploh več ne valovi.
Še Sonce se je zame skrilo,
koraki brišejo poti.

Kot otrok, hodim po robu prepada,
in se ne zavedam nevarnosti, ki name preži,
kot neumna žival hočem, kar mi pripada
zgubljam nadzor, vse v meni kriči.

In vendar žalost ni,
Čeprav me boli.
Hkrati slišim brezupne krike nemih ljudi,
in utapljam glas v prazni notranjosti, ki me krepi.

Ja, otrok sem še..
brez ciljev, kakor ti.
Znam le Zakaj?, Kako? Kam? in Kje?
sprašujem, a se znanje vedno znova razgubi.

Vedno znova se učim,
vsako novo jutro je malo rojstvo zame
in v smrt, vsak večer, noč vzame.
"Tako mora biti, baje!" in že zaspim.

Tako je, ko čutiš to kar čutim jaz.
Ko te preplavlja neznasko močna plima.
Tako je, ne razumeš, da si človek, morje, glas.
V meni je samo praznina.