Po deževni in delno neprespani noči sem zjutraj začutil, da bi lahko komu poslal kakšen mejl. Drugačen, kot so informacije, ki nam jih v veliki večini ponujajo slovenski in tuji mediji. Drugačen zato, ker vsak dan sproti pozabljamo na tisto dobro stran življenja, saj nas na žalost (pa tudi na našo zahtevo) z vseh strani polnijo z vsem, kar je slabo, krvavo, žalostno... Kot da bi želeli, da... no ja... da ne govorim o tem.

No, in danes sem pri jutranjem prebiranju novic v iskalniku pomotoma kliknil na neko povezavo, in odprla se mi je zgodbica, ki me je prevzela. Zato sem se odločil, da jo prevedem in jo delim tudi s tabo (z vami).

Bilo je delovno jutro, približno ob 8:30 uri, ko je starejši gospod (imel je okoli 80 let) prišel na urgenco, da bi mu odstranili šive iz njegovega palca. Izjavil je, da se mu mudi, ker da je nekje zmenjen ob deveti uri. Ko sem vzel njegove podatke in ga pospremil do sedeža v čakalnici, sem vedel, da bo minila najmanj ura, preden ga bo njegov zdravnik lahko pregledal. Opazoval sem, kako je pogledoval na uro, in se odločil, glede na to, da trenutno nisem bil zaseden, da sam poskrbim za njegovo rano.

Pregledal sem mu torej rano in videl, da se je dobro zacelila, zato sem prosil enega od zdravnikov za potrebno orodje za odstranitev šivov, čemur je le-ta rad ugodil.
Medtem ko sem se ukvarjal z njegovo že skoraj zaceljeno rano, sva se pričela pogovarjati. Vprašal sem ga, če je imel morda naročen sestanek s katerim od zdravnikov, ko se mu tako mudi.
Gospod mi je odgovoril, da ne in da mora ob devetih oditi v dom za ostarele, kjer bo zajtrkoval s svojo ženo. Iz vljudnosti sem povprašal po njenem zdravju, pa mi je odgovoril, da je njegova žena žrtev Alzheimerjeve bolezni.

Medtem ko sem zaključeval z oskrbovanjem njegove rane, sem ga vprašal še, če bi bila žena zaskrbljena, če ga ne bi bilo tam ob dogovorjenem času.
Odgovoril mi je, da ga žena že 5 let sploh ne prepozna več, saj je njena bolezen močno napredovala.

Bil sem zelo presenečen, a sem ga vseeno vprašal, kako to, da še vedno vsako jutro hodi k njej na zajtrk, četudi ga ona več ne prepozna.
Gospod pa se mi je nasmehnil, mi pogledal v oči in rekel:
"Ona me morda res ne pozna več, ampak jaz še vedno poznam NJO."
Zadrževal sem solze, dokler ni odšel, in si nato rekel: "To je natanko takšna ljubezen, o kakršni sanjam vse svoje življenje".

Prava ljubezen ni niti fizična niti romantična. Je enostavno le sposobnost sprejemanja vsega, takšnega kakršno je, kakršno je bilo in kakršno pač še bo.
Z vsemi šalami in zabavo, ki jih prejemamo po e-mailih, prejmemo včasih tudi takšne, ki nam prinašajo pomembna sporočila.
In ta majl je zagotovo eno izmed njih.

(Avtor originala je neznan!)