Celice idej imajo svoje življenje
in pridobijo duhovni obraz.
Ideje imajo svoj vonj po človeku.
Svetloba ustvari v njih valovanje
in poduhovljene stvaritve
nematerialnega sveta.
Ideje shodijo in zaobjemajo ljudi
s curki njihove potešitve.
Naprej jih žene jasnost smeri.
So gibalo vsake spremembe.
Nihče jih še ni izmeril.
Nihče jih še ni preštel.
Nihče jih še ni stehtal.
Kakšna bo njihova usoda
še nihče ne ve, dokler jih ne okusi.
Nihče še ne ve kakšne učinke
bode ideje imele in kakšna bo
njihova razpršena moč.

Ideje so vrtoglave, brez ravnotežja
in nihče ne more pobrisati
njihovih senc. Sonce se bori
za njihovo preživetje s svojo svetlobo.
Ideje imajo svoje opazovalnice,
zvonove in izpraznjena mesta.
Idealistom postavljajo spomenike,
njihove ideje oživljajo
ali jih pokopljejo, ko se rodijo nove.
Ideje so tudi odkloni.
Blagoslovljene neumnosti
določenega časa.
So sila, ki v dremežu zavesti,
poneumijo in zasužnijo svet.
Ideje, ki se raztegujejo tudi v žargonu
ponarejene resnice in se pasejo po klasju,
ki so ga one sejale za kruh ljudem.
Ideje ustvarjajo imperij znakov
in pojmov. So ideje s tiktakanjem srca
in ideje, ki izhajajo iz moči človeka.
Ideje so eno najlepših daril stvarstva,
če jih ne nosijo vetrovi zla.
Poznam ideje z neskončno slo
po nesmrtnosti, ki jim človek sploh ne
pride do besede. Ko prestopijo meje
in preplavijo svet, zagospodarijo človeku
in postanejo prave pijavke človeške krvi.
Ideje so vselej izziv za premišljevanje
o vrtovih, kjer krilijo in plahutajo speče
s svojimi zemeljskimi perutmi.
Ideje so tudi plenilke duha s tigrovo glavo
in požiralke ognja ljubezni.
Želim si, da drugega ne bi ostalo
od idej, kot dišeča rdeča cvetlica
človeške ljubezni in dobrote.