Luno, okroglolično gospodično, vprašala bi:
Me ljubi?
Zvezde, razigrane klepetave, vprašala bi:
Me ljubi?
Rimsko cesto, posuto z biseri, vprašala bi:
Me ljubi?
Sonce vroče, nasmejano, vprašala bi:
Me ljubi?

Hribe vsemogočne, domišljave, vprašala bi:
Me ljubi?
Travnike odete z dišečimi cvetlicami , vprašala bi:
Me ljubi?
Gozdove temne, skrivnosti polne, vprašala bi:
Me ljubi?

Kaj bi luna mi dejala?
Modro bi se nasmejala, pomežiknila, odgovorila:
Ljubi te!
Kaj bi zvezde mi dejale?
Razposajene, hihitave, muzale bi se in šepetale:
Ljubi te!
Kaj bi hribi mi dejali?
Hribi, veličastni, ponosno bi odgovorili:
Ljubi te!
Kaj bi travniki dejali?
Završali, pod težo cvetlic bi zamomljali:
Ljubi te!
Kaj gozdovi bi dejali?
Se pretegovali, modrovali vsi v en glas:
Ljubi te!
Koga naj še vprašam, če me ljubi?
Tebe, dragi moj?

Ne sprašuj, stisni k meni se v objem!