Če hočem pisati,
se moram vrniti k pozabi.
Iznajti moram jezik,
ki ga doslej še nisem poznala.

Če hočem pisati,
se moram vrniti k nedokončanemu človeku,
na začetek, kjer se on začenja.
Začeti moram graditi misel,
ki bo iznašla novega človeka.
Rodil se bo iz poezije.

Poiskati moram božjo oporoko,
da bi vedela kakšnega človeka
je Stvarnik zapustil.
Izrekla bi rada predčasje,
ko še nisem bila,
kako je vse tisto neizrekljivo,
ki se kopiči v meni,
postalo ogromna masa snovi,
ki hoče oživeti, postati zvok,
beseda, pojem, podoba.
Tisto, kar ni bilo beseda v mirovanju,
temveč nastajanje
in se je kazalo kot zadrževani molk.

Da bi lahko začela to delo,
bi morala imeti glino v rokah
in na razpolago veliko pridevnikov,
s katerimi bi lahko vdihnila človeku lastnosti,
ki jih je človek pripisal Bogu.

Človek, ki bo zrasel iz moje poezije,
bo morda podoben sončnici
in bo zrasel tako visoko v nebo,
da se bo dotikal sonca,
Biti bo moral misel,
resnični soj luči,
prosojnost,
sama sinteza ljubezni.
Breztelesen,
pojem, podoba, magični dih narave,
sončnica, ki zažari, ko se prikaže jutro
in sonce na obzorju.

Izkopala sem davnega podzemnega človeka,
ki ni hotel več goreti kot nekdaj,
imel je prežgana krila angela,
razstreljeni let,
imel je številne plenilne tipalke.
Ni bil več metulj na roži, dih narave.
Čas mu je spreminjal barve
in spreminjal njegovo bistvo.
Nastal je človek,
ki je z roko prejel sneg, led, ogenj
in kamen, ki ga je zalučal ali z njim udaril drugega,
ko si je osvajal prostor s težkim telesom.

V mislih imam morda nerealne ideje,
vendar ples mojih misli se odriva,
skače v vesolje in je sestavljen iz vonjev,
ki niso vonji telesa, so vonjave duha.