Ob času novodobnih svetovnih in domačih premikov je potrebno zavzeti stališče, da lahko vsakdo, ki želi, pripomore k izboljšanju razmer – vsak po svojih zmožnostih in sposobnosti, večkrat celo premočrtno… Za razumetje GPR ni potrebna ravno posebna teorija relativnosti, da bi bile opisane naše medsebojno razvojne relacije. Toda transformacija na bolje obstaja v GPR prav v smislu za soljudi, ko želimo in hočemo spreminjati svet na bolje, torej za dobroto, pravičnost, resnico. To je tudi koristno, kolikor je sprejeto v javnosti in osebnostno. Gibanje in mir - sta le navidezni nasprotji človekovega življenja in skupnosti...

Dnevi tečejo, prihodnost se zliva s preteklostjo. S prijateljem, starostnikom in literarnim zgodovinarjem, ki sem mu uredil tudi nekaj knjig – danes že z rajnim Stankom Janežom smo napravili svojčas skupinico »neodvisnih« ter smo nastopali skupaj, v violinski spremljavi prof. Budkoviča in Sintije Hafner itd., od prozaista Bogdana Novaka do Lojzke Špacapan ali Rada Bordona… in ta skupinica je nastopala tudi v domovih ostarelih. Glavni nastop pa je imel Videk: ta je oddeklamiral nekaj mojih, Župančičevih, Grafenauerjevih in drugih pesmic, lahko je tudi odrecitiral vsega Levstikovega Martina Krpana idr., tako da so starostnice in priletniki res dobesedno uživali, ko so se vživljali. Vsi taki nastopi so bili povsem neformalni. In v znamenje dobre volje, v dobrem sodelovanju. Namesto da bi osebno gnal za nagradami in tvoril grupaške odrede s sebilastnimi zgolj »interesi«, sem raje nastopal z drugimi sproti: tudi v domovih ostarelih, tudi v osnovnih in srednjih šolah. In smo se vsakokrat počutili prostó praznično in prijateljsko. – Drugi so mi rekali, da bi moral takrat kot vrhunski umetnik in mednarodno priznan književnik delovati le vrhunsko, le potovati po svetu ter se samo z velepomembnimi same velepomembne reči pogovarjati, ne pa da se družim s starostniki, s profesorji, s pisatelji, ki se ne prerivajo in nimajo celo kakega posebnega interesa, da bi se na vse kriplje pririnili, tudi »akademsko« na glavah drugih kam »na vrh«…

Ali je mogoče spremeniti vse to – tudi medduševno ali osebnostno smetje? Je mogoče pomesti tudi s tipično privoščljivostjo? Saj se vedno najdejo tudi dobri ljudje. Še kakor neprijetneje za samooklicane gumpce je bilo, ko smo umeli nastopati v lastnem, domačem okolju. Umetnost lahko vsaj na simbolni ravni polepša marsikomu svet, zlasti pesništvo ali likovna umetnost. Po drugi strani pa ljudi nemalokrat pritiska birokratska brezobzirnost, ko se znajdejo v primežu… Takrat pa je res potrebno pomagati: tudi otrokom, tudi starostnikom, da ne bi bilo preočitne »diferenciacije« ali razlik.



**


Ljubljana… prestolnica… In druga mesta… V mestnih stavbnih – ponekod tudi v spalnih - okoljih pa ostaja odprto vprašanje odtujitve: že same družine se redno ne srečujejo, razen morda ob vikendih, »otroci« gledajo svoje tv oddaje ali so na internetu omreženi z virtualno resničnostjo in v nji… Ponekod se spet pehajo le za »poslovnimi« uspehi, medtem ko jim življenje spolzi med prsti v prazno, a je ponavadi že prepozno; obstajajo tudi blokovski vohljači in vohljačke, kot stanovalci, ki bi jim težko rekel – sosedje, saj tudi ne poznajo sosedskih odnosov, »zanimajo« pa se res kakor prav za vse: še kako ključ v ključavnici obrneš. So tudi taki stanovalci, kakor naklepni omalovaževalci in sovragi, ki ti še kozarca vode ne bi žejnemu dali in sadistično kot nekakšni »gazde« uživajo ob tuji bolečini in trpljenju, sicer pa povrhu nergavo žalijo. Spet ponekod so stanovalci taki, ki si omislijo češ kakor neuradnega »stopniščnega nadzornika« (?!), ponavadi kakega starega nergača in pazniškega pikolovca, ki jim stanovanjski blok spremeni v pravi »Alcatraz« - povsod same ključavnice, celo v dvigalu, tako da gorje tistemu, ki bi katerikoli ključ izgubil! Ampak tako je – opravljanje, obrekovanje in škodoželjna potuhnjenost ter kakor nasilna shinavčenost pa na vsakem koraku… Nekateri spet so kakor »nemi« - ne pozdravijo, čeprav sploh ne vedo, kdo je kdo – se počutijo pač ibermenševsko in predrzno ali nesramno vzvišeni… Predvidoma se sklčicujejo »gazde« kakor vselej na »zakon«, ki je seveda kakor pozverinjeno le- zakon močnejšega. Hinavske in zahrbtne odnose najlaže premagaš tako, da se jim sprva izogneš, če pa tudi tega ne moreš, jih preprosto ignoriraj… - Poseben problem so tudi huliganska mladinska okolja z združbami mladinskega banditizma, s čimer ima opravka prej policija kot pedagoško svetovalno delo…

Vaška idila še vedno diha bolj zračno. Drugače pa je še zmerom na vasi: tam se večidel poznajo med seboj, vedo celo, kdaj kdo goduje ali ima rojstni dan… - čeprav je idilika v 21.stoletju tudi drugačna: tudi kmečki otrok ima kajpak barvno tv doma in mobitel in v šoli, če ne tudi doma računalnik… Toda bolj je še vendarle zavezan naravi in naravnemu ciklu življenja. – In vendar se slovenski svet tudi v 21.stoletju vsebolj odpira v Evropo, kolikor se duhovno lahko zazre v svoj mir in vase…

Vladimir Gajšek
www.gibanje.org