Pozna pomlad, ki se z rahlo otožnostjo poslavlja, izgublja in prehaja čisto potiho, skoraj neopazno…, pa vendar kar naenkrat se zbudi v zgodnje poletno jutro…

In že s pogledom iščeš morje, se poskušaš orientirati v pravo smer. Odmisliš bloke, kilometre, študij in cel kup skrbi, in že ga vidiš čisto blizu, tam v oseki, z njegovo modrino in si zaželiš njegovega objema. Vidiš tiste znane poti, se spomniš belih kamnitih plošč, posutih po gozdni stezi in vonja borovcev, ki te še posebno prevzame, sploh če nisi ravno Primorec.

In če te na plaži nekdo nenadoma (zanalašč) oblije, to njegovo početje vzbudi v tebi energičen izbruh jeze. Potem mu pač ob priliki vrneš, morda že samo zaradi tiste malo žlehnobe, ki se dela še bolj ogorčeno kot je v resnici. Ko tako zadostiš pravici, se dostojanstveno umakneš in se le s težavo premaguješ, da te ne premaga smeh.

Danijela Premzl