Prejšnji teden sem imela priložnost srečati z medvedi v gozdovih notranjske. Občutki pri tem so bili prekrasni, nič strahu, samo spoštovanje do te impozantne živali. Menim, da je pretiran strah pred medvedi neupravičen ter, da je človek že tako odtujen od narave, da se boji in čuti ogroženega od vsega kar ne pozna. Ko povem svoje mnenje o tem, mnogi obrnejo besede, češ medved ni domač psiček ali mucika za »carkljanje«. Tako tudi nobeden ne želi prikazat medveda.

Medved je zelo močna zver, ki lahko tehta tudi 300 kg, in če želi ne potrebuje ravno veliko truda, da pokonča človeka. Vendar se medved človeku najraje umakne, za kar ima več kot dovolj razlogov. Lahko je nevarna medvedka z mladički, ki jih kot dobra mati pač brani, tudi ni dobro naleteti na medveda, ki ni bil uspešen pri parjenju. Vendar do takih srečanj redko, ali če sploh pride v bližini urbanih okolij. Če pa se namenimo v gozd kjer živijo medvedi, se moramo pač zavedat, da smo v njegovem okolju in se temu primerno tudi obnašat. Človek si vendarle ne more podrediti čisto vseka kot, da je edino bitje na svetu.

Potrebno bi bilo tudi razmislit zakaj medvedje v zadnjem času tolikokrat zaidejo v urbano okolje, ne pa kar oceniti, da jih je preveč, in da je potrebno višek postrelit. Menim, da so razlogi tudi v ukinitvi mrhovišč in povzročanja nemira z raznimi motornimi sredstvi. Če so že ljudje toliko neosveščeni in se z motorji vozijo v naravi, bi morali pristojni državni organi to sankcionirat.

Menim tudi, da če že živimo na takem območju kjer so tudi medvedi, je potrebno vzet pač v zakup, da se lahko z njimi tudi srečamo, da naredijo škodo na polju ali uničijo kak čebelnjak. Medved pač pride kjer zavoha hrano in ne zato, ker bi želel napasti ljudi. To dokazuje tudi statistika, saj že par desetletij ni bilo zabeleženega napada medveda na človeka.
Življenje v mestu ima pa druge pomanjkljivosti. Jaz bi svoje hrupno primestno življenje takoj zamenjala za tako, kjer bi tvegala srečanje z medvedi.

Medved živi pri nas že od pradavnine kar dokazujejo številne arheološke najdbe. Zato upam, da se jim ne bo zgodilo tako kot na primer v Nemčiji in Pirenejih, kjer so jih čisto iztrebili ter, da bodo vedno krasili naše gozdove. So čudovit del narave, katere del smo tudi ljudje.

Suzana Markovič

www.gibanje.org