Praviš, da pišeš. Toda kako?

Povsem iskren boš zagotovo težko ostal, saj se nekaterih stvari preprosto ne da ali pa ne sme povedati. Odvisno pač, kaj hočeš poudariti: ali samo objektivna in preverljiva dejstva, dosežke, napredovanja in nazive, stopnjo izobrazbe, svoje interese in usmerjenost ali pa svoj pogled na svet in svojo dušo.

Ali boš vsebino tako podal, da bodo z veseljem brali, ali boš razkril le to, kar bi radi vedeli? Boš nelepe strani kar iztrgal iz svoje osebne zgodovine, ali pa boš obudil prav vse spomine? Boš površinski ali nepristranski opazovalec? Boš lovec na zgodbo in senzacije? Bo imelo glavno vlogo leporečje? Ali se boš prodajal kot potrošniško blago v ogromnih količinah in po znižani ceni?

Se boš šel stilsko preobrazbo, da se izenačiš s slavnimi? Ti gre za ime? Boš frazaril in nič povedal? Boš odnehal, ker samega sebe več ne boš prepoznal in ne dohajati mogel? Po kom se boš vzoroval? Kakšna bo tvoja beseda? Boš o sebi rožice trosil in se posadil na tron? Boš na račun zgodbe denarce služil in na ostale zviška gledal ter presojal, koga si pustiti blizu? Boš dovolj spretno šahiral, da bo vsaka tvoja poteza požela aplavz?

Boš iskal izjemnih doživetij, samo da bi se od drugih distanciral? Se boš kregal za avtorske pravice, če bo kdo tvoje misli bral? Se boš dovolj varno zakodiral, da ti kdo ne bo v zasebnost vdiral? Kaj bo s tabo, ko boš viden? In kaj naj napravijo s tvojimi deli, da te ne bodo prizadeli?

Danijela Premzl